Tiskane izdaje
V začetku šestdesetih je mlad ameriški senator, ki si je nadvse želel v Belo hišo, prišel v okrožje McDowell v Zahodni Virginii. Znašel se je sredi nezaupljivih, redkobesednih rudarjev in takšne bede, da ga je osupnila in pretresla, zato jim je obljubil pomoč, če bo postal predsednik. Konservativni protestanti so verjeli bogatemu katoličanu iz snobovskega severovzhoda in mu zaupali svoje glasove. John F. Kennedy pa je s svojim prvim predsedniškim ukazom oblikoval program pomoči revnim v obliki bonov za hrano.
Tudi Lyndon B. Johnson za njim je imel v glavi žalostne podobe iz Apalačev slovitega fotografa Walkerjasa Evansa, ko je oznanil svojo brezpogojno vojno proti revščini. Eden njenih simbolov so bili prav McDowellčani. Programi državne pomoči od zdravstvenega varstva za revne do brezplačnih šolskih obrokov so desettisočem pomagali, da so se prebili z eksistenčnega minimuma.
Toda petdeset let pozneje je okrožje McDowell še vedno simbol premoženjskega dna. Kdor je imel priložnost, je pobegnil drugam. Tisti, ki so nasedli na dnu, predlanskim na predsedniških volitvah niso glasovali za Baracka Obamo in njegove pozive o pravičnejši družbi. Raje so premočno podprli milijonarja Mitta Romneyja, ki je dejal, da ne bo skrbel za 47 odstotkov neodgovornih Američanov, odvisnih od državne pomoči.
Potrebna je posebna vrsta domišljije ali morda obupa, da po torkovem kosilu (Američani volijo ob torkih), kupljenem z državno pomočjo, glasuješ za nekoga, ki bi ti rad to pomoč odtegnil. Toda Amerika je država čudaških in čudnih kontrastov. V najbogatejši družbi na svetu 46 milijonov ljudi zasluži manj kot 11.670 dolarjev (okoli 8450 evrov) na leto, kar pomeni, da so uradno revni. Hkrati deset od petnajstih najbogatejših ljudi na svetu živi v ZDA.
Lani so direktorji 350 največjih ameriških korporacij zaslužili 331-krat več denarja od povprečnega delavca. Povprečni član te smetane je bil bogatejši za 11,7 milijona dolarjev, povprečni delavec je domov odnesel 35.239 zelencev. Pri čemer je nekdanji minister za delo Robert Reich prejšnji teden na davčni dan znova opozoril, da večina premožnih s pomočjo olajšav in davčnih lukenj plačuje nižje davke od ameriškega srednjega sloja.
Tega je dodatno udarila novica, da ni več najbolj premožen na svetu. Udarec je toliko hujši, ker so ga prehiteli vedno nekoliko podcenjevani severni sosedje. Po odštetju davkov namreč srednjemu razredu v Kanadi ostane več kot Američanom, te dohitevajo tudi Evropejci. Še slabše se godi tistim na dnu, večina revnih v Evropi ima že višje prihodke od revnih Američanov. Oboje je tudi posledica tega, da druge države veliko bolj odločno prerazporejajo dohodke od premožnih k revnim.
Ob vsem tem ni čudno, da je Američane obnorel Thomas Piketty, francoski ekonomist, ki velja za enega najpomembnejših analitikov neenakosti v zadnjem desetletju. Prav on je s svojimi sodelavci razkril vzpon enega odstotka. V svoji novi knjigi Kapital v 21. stoletju je pokazal, da v času počasne gospodarske rasti dobički od kapitala presežejo dobičke iz dela, kar povzroči skokovito rast neenakosti. In kot rešitev predlaga uvedbo mednarodnega progresivnega davka na bogastvo, ki bi tega pravičneje prerazporedil.
Konservativni krogi so brž začeli ugotavljati, da je Francoz marksist in da je treba njegovo pisanje ovreči, preden bo preveč preoblikovalo politično ekonomijo. Toda skoraj 700-stranska knjiga je presenetljivo postala najbolj prodajana na lestvici spletnega knjigarniškega velikana Amazon. Pikettyjeva knjižna turneja postaja podobna potovanju rock zvezdnika, v Washingtonu so ga sprejeli ameriški finančni minister Jack Lew in predstavniki Mednarodnega denarnega sklada.
Neenakost in velike razlike se kažejo tudi v politiki. V državi, kjer kandidatura za predsednika stane že več kot milijardo dolarjev, je zbiranje denarja postalo ključno gibalo politike. Kar sta lepo pokazala študenta politologije Joshua Kalla in David Broockman, ki sta 191 članom kongresa poslala dve prošnji na srečanje, na katerem bi razpravljali o oblikovanju zakonodaje. V prvi sta napisala, da bodo navzoči aktivni politični donatorji, v drugi sta omenila le lokalne volivce. In na prvo dobila petkrat več odzivov kot na drugo.
Martin Gilens, profesor politologije z Univerze Princeton, je s kolegom Benjaminom Pageom z Univerze Northwestern to pokazal znanstveno. Njuna odmevna študija ugotavlja, da imajo ekonomske elite in skupine, ki zastopajo interese podjetij, prevladujoč vpliv na politične odločitve Združenih držav, običajni volivci pa skoraj nikakršnega.
Tudi pri temah, kjer večina Američanov podpira določeno stališče, to zelo verjetno na zvezni ravni ne bo uveljavljeno, če je v nasprotju z interesi elit. Povprečni državljani uresničijo svoje zahteve samo takrat, ko so te skladne z zahtevami premožnih in lobistov. Gilens sicer pravi, da ne mara izraza oligarhija, saj je podoba o maloštevilnih bogataših, ki iz ozadja vlečejo vse niti v državi, preveč poenostavljena. Vseeno pa je pred dnevi poudaril, da je »v Ameriki razredna vojna končana. Izgubil jo je delavski razred.«
