»Živijo, stari, greš na Aškerčevo?« »Verjetno, stari, kam pa ti?« »Stari, kaj mi pa ostane, tudi jaz grem na Aškerčevo ...«

Včeraj zjutraj na avtobusu proti Ljubljani. Ker je bilo prvih nekaj sedežev zasedenih, sem se odmajal proti zadnjemu delu. Tam je sedelo, večinoma vsak na svojem sedežu, več fantov in deklet. Dinozaver sem tvegal in sedel mednje.

Vsak je bil v svojem svetu, s slušalkami v ušesih, s telefonom v rokah. Vsakih nekaj minut je zabrnelo, zaigralo, zapelo, zameketalo ... Pogovori so tekli, sporočila prihajala in odhajala.

Na vmesnih postajališčih so na avtobus prihajali novinci.

»Živijo, stari, greš na Aškerčevo?«

»Verjetno, stari, kam pa ti?«

»Stari, kaj mi pa ostane, tudi jaz grem na Aškerčevo ...«

Kot Herculeu Poirotu na Orient ekspresu se je pred mano počasi sestavljal avtobusni mozaik. Vsi mladeniči in mladenke so se poznali, verjetno so bili celo sošolci. Vsi so šli v prestolnico na informativni dan za vpis na fakultete, kjer se bodo dejansko odločali o svoji nadaljnji življenjski poti.

Medtem ko je mimo avtobusnih oken potovala zimska pokrajina, mi je spomin segel štiri desetletja v preteklost. Lepa so študentska leta. Pričakovanja, samoumevnost, razigranost, zagnanost, precej samozavesti ... Sem takrat vedel, za kaj in o čem se odločam? Seveda nisem. In prav je tako.

Mladostna brezskrbnost, ki je sijala z obrazov okrog mene, in nedolžne zbadljivke, s katerimi so fantje dražili dekleta in ki so jih ta vračala z več kot dobro mero, vse to je pričalo, da se ne zavedajo, da se bodo že v kratkem morda odločili o svoji prihodnosti, o tem, kaj bodo v življenju počeli, s kom se družili. Ko se bodo končala njihova skupna potovanja, bodo sošolce zamenjali kolegi, zatem sodelavci.

Na ljubljanski avtobusni postaji smo se pomešali z množico mladih, ki so prihajali z vseh koncev Slovenije.

»Stari, greš tudi ti na ...« je prihajalo z vseh koncev.