Barbarsko tuširanje s solzivcem

Leta 1988 so bile demonstracije dveh vrst. Nekatere so bile prijavljene. Prijava je vsebovala vse, kar je zahtevala zakonodaja. Od koleka do podpisa odgovorne osebe.

Demonstracije na Roški, ki so postale simbol upora, pa niso bile prijavljene. Zgodile so se. Prvi dan sojenja proti četverici je na Roško prišlo nekaj ljudi. Večinoma so bili tam novinarji. Potem se je po pobočju začela valiti snežna kepa. Zadnji dan jih je bilo deset, dvajset tisoč.

Organizirani del demonstracij je imel jasna pravila. Protest naj bo dostojanstven, vendar odločen. Tudi ko se je organizirani del demonstracij spremenil v spontanega, so pravila ostala. Predvsem pa so obstajali načini, kako usmerjati tisti del demonstracij, ki bi lahko vodil do ekscesov. Ko je 21. junija s Kongresnega trga skupina demonstrantov zavila proti vojaškim zaporom na Metelkovi, da bi demonstrirali pred vojašnico, je Srečo Kirn osebno kot kak prometnik demonstrante prepričal, naj ne zavijejo pred kasarno. Protestno gibanje je torej znalo samo potegniti za ročno zavoro, ki je preprečevala eksces. Ko je množica šoferjev na Roški cesti delala tak hrup, da vojaško sodišče ni več moglo poslovati, zaradi česar je pretilo, da bo proces proti četverici potekal kje drugje, denimo v Zagrebu, so šoferji nemudoma razumeli navodilo, naj ne trobijo več. In niso trobili.

Leta 1988 je bila družba drugačna, organizirana je bila na način, ki je omogočal stopnjevanje pritiska na oblast, hkrati pa je družba sama znala preprečiti ekscese.

Pomenljivo pa je, da je je tudi ljudska milica zelo dobro razumela, kaj se dogaja. In kako ravnati. Poveljnik ljubljanske ljudske milice Pavle Čelik je gradil na dediščini Janeza Winklerja, ki je ljubljansko milico vodil v letih študentskih protestov. Winkler je ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih študentske voditelje povabil na postajo ljudske milice, ponudil jim je viski, potem pa je razložil, da demonstracije dovoli, ne bo pa dovolil nobenega razbijanja. Zmenjeni so bili v nekaj minutah.

Nepisanega pravila, da milica demonstracije dovoli, ne dovoli pa razbijanja, se je držal tudi Pavle Čelik. Dokler je protest miren, ni nobenega problema. Tudi če demonstracije niso prijavljene, lahko razumna policija ustrezno ukrepa. Ko je Čelik ugotovil, da je množica na Roški cesti vedno večja, je enostavno zaprl promet. Ni bilo policijskih ščitov, ni bilo čelad, ni bilo solzivca. Pripadniki ljudske milice so razumeli protest. Protestniki pa so razumeli dve bistveni stvari: če bi sami povzročali ekscese, bi to neizogibno vodilo v razglasitev izrednega stanja. Če pa ne bi protestirali, bi s tem jasno sporočali, da se strinjajo s početjem režima.

Formula mirnega protesta, ki naj bo dostojanstven, vendar odločen, pa je še vedno dopuščala dovolj prostora za izražanje. Naj povem osebno izkušnjo. Ko sem se ukvarjal z mislijo, kaj je odločen, a še vedno dostojanstven protest, sem v prostorih CK-ja zagledal generalovo kapo. Šapko. Bi bilo preveč, če kapo vzamem? Ocenil sem, da bi bila politična tatvina kape nedvomno znak odločnosti. Hkrati pa bi šlo zgolj za simbolno, nenasilno gesto.
Nekaj minut sem razmišljal, kako naj kapo odnesem iz prostorov CK-ja in ko je bil načrt zrel, sem kapo stlačil v torbo. Ob tem pa mi je v glavi odzvanjala misel Alenke Puhar: Imejte domišljijo. Počnite vse, kar ni preveč radikalno.

Jajčka in granit - meni se to ne zdi dovolj domiselno. Barbarsko pa je, če policija ljudi, ki mirno sedijo na tleh, tušira s solzivcem.