Tiskane izdaje
Težava velikih ideoloških zagovornikov zgodovinske utemeljenosti kakršnekoli politične odločitve, ki je povezana z ozemeljskimi pravicami in prerazporejanji, je vedno v začetku, v tem, kje se njihova zgodovina začne. Ko so Slovenci utemeljevali pravico do svoje države, se niso hvalili, da so njihovi slovanski predniki pobili Ilire in Kelte, ki bi imeli še večjo pravico do svoje podalpske države, če bi seveda preživeli.
Tudi zadnja geopolitična sprememba, ki je Krim »vrnila« v ruski objem, ne sproža le polemik mednarodnih pravnikov, ki so se znašli v mišelovki svojih lastnih utemeljitev izpred nekaj let, ko so opravičevali rojstvo suverene države Kosovo (ki jo je potem »aneksirala« Evropska unija). Še bolj zanimiva so dokazovanja o tem, komu zgodovinsko upravičeno pripada ta polotok ob Črnem in Azovskem morju. V Kijevu trdijo, da je njihov, ker je celo Moskva večkrat uradno zagotovila nedotakljivost ukrajinskih meja. Rusi se tako ali tako nikoli niso mogli sprijazniti s tem, da je naduti samodržec Nikita Hruščov podaril Krim Ukrajincem. Uradno se je to zgodilo leta 1954 v čast praznovanja 300. obletnice prijateljstva med ruskim in ukrajinskim narodom (ki ga je sklenil kozaški voditelj Bogdan Hmelnicki), neuradno pa vsi vedo, da si je Hruščov s tem kupil glasove pomembne in številčne ukrajinske partijske celice, ki mu je pomagala, da je stopil v izpraznjene Stalinove škornje.
Toda zgodovinski argument Moskve zdrži le do leta 1783, ko je ruska vojska zavzela polotok in pokorila »avtohtono« tatarsko prebivalstvo, ki mu je moral še na začetku 18. stoletja car Peter Veliki plačevati davke, da ga ne bi napadali. Zakaj pa ne bi imeli Tatari zgodovinske pravice, da si na Krimu postavijo svojo državo? Imajo povsem utemeljene argumente, vsaj dotlej, dokler se ne bi našli potomci tistih, ki so jih podjarmila mongolska plemena, ko so v začetku 13. stoletja zasedla Krim. Prej so polotoku vladali Grki, Rimljani, Bizantinci in Genovežani, pred mongolskim vdorom pa so bili tamkajšnji avtohtoni prebivalci Grki, Armenci in Judje.
Kakšnih resnih izjav o tem, da je Krim pravzaprav zgodovinsko njihov, ni bilo slišati iz Aten, Jerevana ali Tel Aviva. A če bi se stvari v prvi polovici prejšnjega stoletja razvijale po drugačnem, ne povsem iz trte izvitem scenariju, danes iz Izraela morda sploh ne bi prihajale nobene izjave. Obstajal je namreč sovjetski načrt, ki je imel podporo tudi v ZDA, da bi Judom namesto Palestine za svojo domovino ponudili Krim. Ti so na polotoku živeli od antičnih časov. Razdeljeni so bili v dve skupini, krimčake, ki so sledili zapovedanemu judaizmu, in karaite, ki so zavračali Toro. Po Vladikavkazu, kjer so med osvajanjem Kavkaza prvič v carski Rusiji Judom dovolili, da se iz obrobja preselijo v samo rusko državo, je Katarina Velika podobno politiko uvedla tudi na Krimu, saj se je nadejala, da bodo judovski priseljenci na zasedenih ozemljih dober ščit proti turškim pretenzijam.
Polotok je v naslednjem stoletju poselilo na deset tisoče Judov mlajše generacije, Krim pa je postal močan del nacionalne identitete, saj so tam Judje živeli pred Rusi, kakor so upravičeno opozarjali ruski sionisti. Nekateri so šli tako daleč, da so trdili, kako so Judje na polotoku živeli že pred Jezusom Kristusom. Da bi to tudi dokazal, si je karaitski zgodovinar Avraam Firkovič preprosto izmislil starodavne napise na grobovih. O Krimu kot možni alternativi za Palestino so razmišljali nekateri znani sionisti, ki so se v kibucih na polotoku urili v kmetijskih veščinah, preden so se preselili v deželo, ki se danes imenuje Izrael.
Podobno kot Katarina Velika je razmišljala tudi sovjetska partija, ki je hotela utrditi pridobitve revolucije, a se je bala pete kolone med krimskimi Tatari, Ukrajinci in Nemci. Ena od rešitev je bila tudi judovska kolonizacija polotoka. Ko je ameriški aktivist Joseph Rosen ponudil finančno pomoč, če bi na Krimu našli prostor za žrtve pogromov, so v Moskvi takoj zastrigli z ušesi. Leta 1923 je politbiro centralnega komiteja sovjetske komunistične partije celo podprl predlog za ustanovitev Judovske avtonomne regije na Krimu. Kmalu so se premislili, a do začetka druge svetovne vojne se je na Krim vseeno preselilo veliko Judov, pri tem pa so jim finančno pomagale tudi ameriške judovske organizacije in filantropi, kakor je bil Julius Rosenwald.
Sanje je prekinila nacistična okupacija Krima, pred katero so Judje množično pobegnili. Med vojno se je spet pojavila zamisel o judovski »Kaliforniji na Krimu«, ki jo je nekaj vplivnih sovjetskih Judov celo »prodajalo« po ZDA, kjer so zbirali finančno pomoč. A Stalin je zamisli od vsega začetka nasprotoval. Najprej je trdil, da bi takšna tvorba na robu države privabljala tuje agresorje (to logiko je prevzel kasneje tudi njegov naslednik Hruščov). Potem pa so se mu Judje nasploh zamerili, saj mu je novo nastala država Izrael, ki jo je kot potencialno socialistično zaveznico Sovjetska zveza takoj priznala, obrnila hrbet in se spečala z ZDA. Začel je načrtovati množično etnično čistko med sovjetskimi Judi in »načrtovana prodaja Krima ameriškim imperialistom« je bila ena od prvih obtožb, ki je doletela judovske »prevratnike«. Spisek tistih Judov, ki jih je čakala gotova smrt, je bil dolg. Številne, med njimi tudi ženo zunanjega ministra Vjačeslava Molotova, je rešila le »prezgodnja« smrt krutega vožda. Namesto na Krimu, ki ima danes okoli 2,3 milijona prebivalcev, od tega kakih 17.000 Judov, je Sovjetska zveza svojim Judom naredila novo domovino Birobajdžan v opusteli divjini ob kitajski meji. Prostovoljno se jih tja ni veliko odselilo.
