Dva tedna in niti ene dobre novice? To je res velika krivica, pa tako pomembne obletnice za Egipt. Oprostite cinizmu, ampak tokrat je bilo slabih novic preveč, in čisto vsaka od njih je udarila preblizu. Poleg tega nekoliko težko prenašam to, da sem v takem času daleč stran od kraja dogajanja in mi ne preostane nič drugega, kakor da na neposredno vpletene pomirjujoče vplivam s svojim pregovorno ležernim pogledom na katastrofe.
O nogometu bom tiho: ne zato, ker bi se mi zdelo, da je bilo o masakru v Port Saidu vse povedano (in kot navijačica kluba Al Ahli imam o novinarskih prispevkih o nogometnih navijačih tako ali tako svoje mnenje), ampak zato, ker je bilo v vsem tem dogajanju poškodovanih nekaj ljudi, ki jih poznam.
Tudi pospešeno iskanje »tuje roke«, ki pripravlja razpad sistema in delitev Egipta, ni nekaj, česar bi se lahko trenutno lotila z običajnim sarkazmom (ki si ga tema zasluži); preveč ljudi poznam, ki so korak od obtožnice, in taka obtožba ni šala, čeprav je komedija. Vsaj mislim, da je komedija: sodeč po fotografijah srečanja med Tantavijem in ameriškim generalom Martinom Dempseyjem, ki sta včeraj debatirala o obtožnicah proti nevladnim organizacijam in zaposlenim v njih zaradi rušenja oblasti, je vse skupaj za crknit od smeha. Dajte mi štirinajst dni, da se mi spet normalizira smisel za humor.
Umetnost? Z umetnostjo je kakor po navadi - gorečneži spet vedo, kaj je za narod primerno: pripadniki Muslimanskih bratov na univerzi Ain Šams so bili ogorčeni nad snemanjem televizijske nadaljevanke in so ga preprečili. (Mimogrede, Ain Šams ima res čudne študente - predlani se jim je zdelo, da odločba sodišča glede rivalske Kairske univerze, da policija na univerzitetnem kampusu nima kaj iskati, grobo posega v avtonomijo inštitucij. Samo toliko, da ne bo kdo mislil, da se je stvar poslabšala po revoluciji.) Kaj jih je motilo? No, to da se nadaljevanka dogaja v šestdesetih in sedemdesetih in da ženske nosijo kratka krila.
Vsa stvar bi bila tragična, če ne bi bila nadaljevanka snemana po romanu Sonala Ibrahima Zaat - ostri in občasno naravnost hudobno cinični zgodbi o Zaat, ženski srednjega razreda, ki skuša razumeti vedno bolj »islamizirano« ozračje v Egiptu pod Sadatom in v prvih letih Mubarakove vladavine in se mu prilagoditi. Naslov je besedna igra: zaat pomeni identiteta; glavna junakinja se trudi loviti korak z družbo - pa je vedno za korak ali dva prepozna: vsakič, ko končno razume, kaj se je zgodilo z narodovo bitjo, se je narod že prestavil nekaj stopinj bolj v desno.
Ironija, da gorečneži, pohujšani zaradi prekratkih oblek protestirajo proti nadaljevanki posneti po romanu, ki se grdo norčuje prav iz gorečnežev, pohujšanih zaradi prekratkih oblek, pa celo v teh težkih časih človeku izvabi nasmeh. Upam si staviti, da goreči verniki romana niso prebrali: če bi ga, bi protestirali še precej bolj besno.
Vam ga pa priporočam. In upam, da bo prihodnjič kaj prijetnih tem.
***
Barbara Skubic je dramaturginja in prevajalka. Rada ima arabsko književnost. Kadar je ne prevaja, jo zgolj bere.