Tiskane izdaje
Polemike in dvomi, kaj je še mogoče kupiti in kaj je zavržno tega dejanja, so stare in hkrati vedno aktualne. Obresti in z njimi povezano oderušvo je bilo eno največjih vprašanj daljnega trinajstega stoletja, kakor piše Jacques Le Goeff v knjigi Denar in življenje, in nič presenetljivega ni bi bil izum vic, ki je oderuške zaslužkarje osvobajal in jim dajal priložnost. Stoletja potem položaj ni videti bistveno drugačen, odpustke za slaba dejanja ter nedopustne bližnjice vseh vrst je mogoče v nepredstavljivih inačicah in količinah kupiti na pogosto precej zavržnih in moralno spornih tržnicah sodobnega sveta. V tem smislu se mi zdi zanimiva tako imenovana industrija čakanja, kakor jo imenuje Michael J. Sandel v knjigi Česa se ne da kupiti z denarjem.
Kajti videti je, da je vse mogoče kupiti. Od navidez nedolžnega čakanja v vrsti za zastonj gledališko karto do precej bolj usodnih čakanj za lobiste, ki na koncu lahko pridejo v parlamente, tam vplivajo na poslance in in politike in seveda zakonodajo, ki koristi velikim interesom podjetij ter multinacionalk. Amerika, ki je sploh laboratij za vsakršno podjetniško in sploh »kao« napredno dejavnost, očitno vodi tudi v industriji čakanja, ki je postal razširjen podjetniški fenomen, podjetij, ki se ukvarjajo samo s tovrstno dejavnostjo, pa očitno ne manjka. Delavci v takih podjetjih so brezdomci, upokojenci, nezaposleni; ljudje iz margine. Tako se menda uveljavlja kar poklic - poklicni čakalec. Očitno je polje tovrstnega podjetniškega delovanja brezmejno, sproža pa seveda temeljno vprašanje, kje so meje tržnega delovanja in kje je jasno, da je trgovanje zaradi osnovnih zakonitosti morale nedopustno. A tudi te meje prebijajo in so, seveda v času krize verjetno še bolj fleksibilne kakor v času blaginje. Od tu do korupcije vseh vrst in problemov, ki jih ta sproža, seveda ni nobenih čakalnih vrst, ampak takorekoč direktna povezava.
Afriški begunci so za to, da pristanejo na prenatrpanih begunskih čolnih, ki končajo potopljeni v morju, plačali. Za čakanje in vstop v pričakovano svobodo, na katero so upali, so plačali na tisoče evrov. Ali pa denimo na brezštevilni tako imenovani agencijski delavci, ki po Evropi delajo za zanemarljiv zaslužek. Na primer: v podjetjih v sosednji Avstriji, kjer nasploh najde začasno delo vedno več Slovencev, seveda delajo tudi t.i. agencijski delavci. Če naši rojaki tam zaslužijo kakšnih 7 evrov na uro, zaslužijo agencijski delavci neprimerljivo manj, menda od 2 do 2,5 evra na uro. Cena za to, da vendarle hitijo iz svojih revnih okolij in pristanejo na tako mizerna plačila, je velika. Ampak to je cena čakanja v vrsti, v katero se vrinejo in so veseli, če obstanejo v njej. V razvitem svetu se uveljavljajo razne begunske kvote, kvote tistih, ki seveda za vsote več stotisoč evrov pridobijo pravico do vizumov in potem možnost, da sodelujejo na sicer popolnoma ohromljenem nepremičninskem trgu. Obsesija tovrstnih trgov je neizmerljiva in sega v stotine milijard; samo norosti, ki so si jih izmislili s tako imenovanim »nagovorjenim trgom življenjskih polic« naj bi po ocenah The New York Timesa leta 2006 znašal 13 milijard dolarjev na leto.
Seveda je to povečini praksa, ki tepta osnovno človekovo dostojanstvo, in je prisotna tudi pri nas, saj so znani primeri izkoriščanih agencijskih in tudi drugih delavcev iz drugih držav. Tistih, ki živijo natlačeni v sobe s pogradi in vrečkami, obešenimi nanje kot edinim premoženjem, ki ga imajo in za katerega ne potrebujejo omar. In tako naprej.
Gotovo je država pod pritiskom Bruslja in raznih trojk, zato sprejema številne davke in druge obremenitve, ki ne razdvajajo samo koalicije, ampak celoten politični ustroj, kjer tudi opozicija, ali je leva ali desna, nasprotuje vsakršnim rešitvam, namesto da bi zbrala energijo za konstruktivne rešitve. Informacije in razmisleki o tem, ali smo kot država res že na dnu in nam lahko pomaga samo trojka in pomoč od zunaj, so izjemno polarizirani in povsem nasprotujoči. Toda zaradi njih se sprejemajo ihtavi ukrepi, tudi novi davki sodijo mednje, ali pa prejšnji teden sprejeti spremenjen zakon o bančništvu. Uzakonil je namreč določilo, da bodo na primer poslej tudi imetniki podrejenih obveznic sodelovali pri sanaciji bančnega sistema brez kakšne resne možnosti ugovora. Zanimivo je namreč, da so celo poznavalci našega bančnega sistema kot je dr. France Arhar rotili, naj se vendarle s tem ukrepom ne hiti brezglavo. Kajti brezglavo izgubiti zaupanje v bančni sistem s tovrstnimi ukrepi je res - brezglavo.
Po drugi strani pa se je mogoče vprašati, kakšna je bila cena, ki je bila »plačana«, da smo tak ukrep vendarle dobili. Meje tega, na kakšne »odpustke« morajo pristajati male države, ko rešujejo svoje ekonomije, so najbrž brezmejne. Uprli bi se jim lahko le s pametnim premislekom in konstruktivno držo vseh vpletenih akterjev; tako pozicije kakor opozicije in vseh njihovih odločevalskih podanikov. Čakanje v vrsti za izhod iz krize bi bilo bistveno cenejše ali pa ga sploh ne bi bilo.
