Tiskane izdaje
Včeraj je bil dober dan za gledanje televizije. Ob 10. dopoldan po ameriškem tihomorskem času se je začel direkten prenos Applovega eventa v San Franciscu. Ob 21. uri po srednjeevropskem času pa je TV Slovenija na prvem programu predvajala dokumentarec o Ansamblu bratov Avsenik.
Predstavitev novega iPada, minija, Mavericksov, Proja in ostale robe bi lahko gledal na katerikoli napravi: na televizorju, na računalniku – ne kateremkoli, seveda, na Macu že, zanalašč –, na iPadu ali na iPhonu. Izbira med 24- ali koliko že palčnim zaslonom televizorja v primerjavi s 4-, 9,7- ali 13-palčnimi seveda ni bila prav težka.
Bigger is better. Ali pa se nam tako vsaj zdi.
Tako sem se zleknil na kavč, si z malim daljinčkom na Apple TV naštimal kanal za evente in gledal z laptopom na kolenih.
Televizor ostaja kišta na omarici, polički, steni, ki jo prižgeš in gledaš. Interaktivnost je zreducirana na uravnavanje glasnosti in nastavitev slike ter izbiranje programov in vira signala oz. slike. Čisti dolgčas.
V bistvu sem popolnoma indiferenten do televizorjev. Žal mi je za vsak dinar, tolar, evro, ki sem ga v življenju zapravil za televizorje – pa si jih že tako ali tako nisem veliko privoščil in še posebej ne ne vem kakšnih. Hvaležen sem smrkavcu, ki je pri manj kot dveh letih splezal na TV omarico in ruknil na tla hvala bogu ostarelega in majhnega sonyja in mu sesul ekran. Potem je bilo treba kupit novega, ki je pasal k zavesam! Prisežem, zdaj imam najcenejšega korejca, kar sem jih našel v spodobnem velikostnem razredu, in še za tega mi je bilo škoda 200 evrov.
Ugotavljam, da je skoraj edina s prostim očesom vidna razlika med dragimi in poceni televizorji daljinc. Poceni televizorji imajo katastrofalno zdizajnirane daljince – in s tem ne mislim samo na izgled, temveč na razporeditev in obliko knofov in kako sploh reagirajo na pritisk, pa na pokrovček in predalček za baterije, kako se odpira, kako se jih vstavlja.
Kar zadeva upravljanje in menije, med poceni in dragimi televizorji ni razlike. Vsi meniji in daljinci so debilni. Vsak interface za upravljanje in nastavitve televizorja je katastrofa. V bistvu so komande skoraj enake ali vsaj delujejo po skoraj isti logiki, odkar sploh obstajajo daljinci – obstajajo (masovno) pa že od sedemdesetih.
Ko bo Apple končno enkrat le naredil svoj prekleti iTV, pa se bojo spet vsi zjokali, da so jim pobrali ideje in da so točno to hoteli tudi sami narediti – le da v 40 letih niso utegnili.
No, optika gor ali dol, streaming je zamujal. Tu in tam sem namreč naredil screenshot za na TW, zato sem imel prižgano tudi na laptopu (z izklopljenim zvokom) in odprt Tweetdeck. Potem pa sem naenkrat opazil, da neke breaking informacije prej pridejo do mene s TW, kot pa jih vidim na televizorju.
Počutil sem se opeharjenega.
To je nekako tako, kot so nekateri (slovenski) mediji zamujali z internetom, kolikor-toliko užitnim internetom za par let – pa se zaradi tega ni nihče sekiral.
Dandanes pa tekmujemo, kdo bo kaj prej dal na Twitter in si očitamo, če nas nek drug medij prehiti z objavo (nečesa domnevno usodno pomembnega) za minuto ali celo samo za nekaj sekund.
Avsenike sem gledal na televizorju na dobrem, starem kablu. Čeprav bi jih lahko, nisem imel nobenega razloga, da bi jih gledal na iPadu ali iPhonu ali na računalniku. (Odkito rečeno, wifi mi le komajda nese do balkona, tam bi slika že cukala.)
Pa vendar je situacija očitno zrela. Na televizorju je mogoče gledati vsebine z interneta, na internetnih napravah pa TV vsebine. Ovire so le še naslednje:
Prva so avtorske pravice, druga pa prenos podatkov. Nekaterih oddaj še vedno ne moremo gledati po internetu.
In naj se pri vseh teh wifijih, ki me tako rekoč na vsakem koraku obdajajo, še tako trudim – pa se v bistvu niti ne –, mi ne uspe in ne uspe porabiti tako malo mobilnega prenosa podatkov, da ne bi moral skoraj vsak mesec še doplačevati.
PS: Ne da bi to tako pozno opazil, ampak šele pred dnevi mi je padlo v oči, kako drag je v bistvu kino v primerjavi s filmi v iTunes Storu. Kljub temu pa nam je še vedno žal denarja za downloadanje.
—————
