Tiskane izdaje
V nedeljo si je @JsSmRenton (Sašo: »Prevajalec, pisun, bivši tajni agent, bodoči svetovni prvak iz atletike, lovec na kune in poročevalec za BBC. Nisem zdravnik.«; 1.666 fol.) izmislil glasovanje za najlepšo slovensko besedo.
Tako se je glasil poziv: »Iščejo se najlepše slovenske besede. Napišite svojo v tvitu, označenim s #slepotica! (RT dobrodošel) :)«
Dotični »Renton« v tvitu seveda ni mogel specificirati – pa ne samo zaradi dolžinske omejitve –, kaj konkretno si predstavlja kot »najlepšo« besedo. Dejansko, kakšna je sploh lepa beseda? Tista, ki lepo zveni? Beseda, ki označuje nekaj pomembnega? Tista, ki označuje nekaj, kar čim bolj brez ostanka opisuje naravo slovenskega jezika? Ali morda slovenski nacionalni karakter? Ali pa kratko-malo tista, ki najlepše zgleda napisana oz. natisnjena, neglede na tipografij?
No, za te reči pa imamo crowdsourcing. Predlogov je bilo veliko.
Imel bi preveč dela, če bi vsakega predlagatelja s TW polinkal in navedel število followerjev. Prosim za razumevanje.
Tukaj so skratka najlepše besede v slovenščini po mnenju uporabnikov slovenskega Twitterja:
Abranek. Ajmer. Akoravno. Antla.
Bentiti. Besedičenje. Besteplentaj. Brbrati. Brezdanja. Brložiti. Brutalno. Brž. Bržčas. Bržkone.
Cesarjenje. Cvetober. Cviček. Časotok. Čebelica. Čižek. Čmrlj. Črv.
Dasiravno. Dasitudi. Dehteti. Dež. Direndaj. Diven. Dom. Domovina. Dosihmal. Dotik. Dračje. Dragocenost. Drevo. Drkelj. Durhmarš. Dvojina.
Emperli. Esmeralda.
Feferon. Flohajzn.
Galanten. Govoričenje.
Harmonija. Hilda. Hrepenenje. Hudičenje.
Iskrenost.
Jutro.
Kakopak. Kamion. Kamrica. Kljubesen. Klopotec. Knjiga. Kokodajsanje. Kokodakanje. Koprnenje. Korenjak. Kozolec. Krhelj. Krilatec. Krmežljav. Krotovičenje.
Letalo. List. Ljubek. Ljubezen. Ljubka. Ljubljena. Lukovke.
Malina. Mama. Mati.
Mavrica. Midva. Modrost. Moledovanje. Mrgolazen.
Nadobistnica. Nebodigatreba. Nedrček. Neprecenljivo. Nosečka.
Objem. Obsorej. Očetnjava. Okupatorka. Oljka. Opaž. Opoj. Otožje. Ozkogruden.
Paberkovati. Pasji. Pednjanje. Pes. Penjenje. Pikapolonica. Pir. Plamen. Plamenica. Plešem. Pocestnica. Podrast. Pojebek. Pojem. Poljub. Poljuben. Postovka. Pôzre. Pravljica. Prècej. Prepelica. Pretveza. Pridušanje. Prismuknjen. Prmejduš. Prvesnica.
Računalnik. Rajželjc. Razpočnica. Razžvrkljati. Rodilnik. Rokovnjač. Rovaš. Ruj.
Samodruga. Samorastnik. Sapojemajoče. Scarlett Johansson. Scenosled. Sij. Sijaj. Silo storiti. Sladostrastno. Slama. Slaščica. Slepomišenje. Slepotica. Slovenija. Slovenska gruda. Smrdim. Snežinka. Sočivje. Solza. Sovodenj. Spanje. Spominčica. Strastno. Suhljad. Svečava. Svit. Šalthebl. Ščemenje. Ščepirjenje. Šelestenje. Šepetanje. Šest. Širjava. Širokogruden. Škrat. Šnofpinta. Špijonaža. Tačka. Takojci. Tančica. Temačno.
Upor. Urno. Uštimana.
Valovanje. Varžt. Vasovati. Vdihavanje. Veselička. Vetrogončič. Vigred. Vnemar. Vrojen. Vzbrsteti. Vzglavnik.
Začenši. Zaobljuba. Zapopasti. Zasekamož. Zategadelj. Zlatoličje. Zlodej. Zor. Zvedav. Zviram.
Žaltav. Žlajf. Žmoht. Žvrgolenje. Žvrkljati.
Kopiral sem vse besede, tudi neslovenske, izmišljene, lastna imena ali kako drugače prismojene predloge. Beseda ni konj. Beseda je beseda, navsezadnje, karkoli že pomeni.
Nekatere so mi všeč, nekatere ne – a kdo sem jaz, da bi sodil? Zame so besede zgolj orodje, za katerega ne bi nikoli organiziral lepotnega tekmovanja. Besede so uporabne. Jezik, na lingvističnem nivoju, je čisti utilitarizem. V besedah samih po sebi ni emocij, ne takšnih ne drugačnih, kaj šele patosa. Besede nimajo vonja in barve. Dobijo ju šele s tekstom, z organiziranostjo v smiselno celoto.
Zato sam ne bi izpostavil nobene posamezne besede. Med besedami ne smemo delati razlik. Besede so vse enake, vse enakopravne.
Predlagane besede so seveda mnenja jezikovnih amaterjev. S tem nočem reči nič slabega o njih, rad bi samo opozoril na kontroverznost jezika kot orodja, na katerega se domnevno vsi spoznamo, ker ga dejansko tudi vsi res uporabljamo in se imamo v bistvu vsi za profesionalce. Kot jezikovne profesionalce strogo vzeto skratka definiram vse tiste, ki jezik uporabljajo za službene namene. In če torej z vso jezo in prezirom, ki ju premorem, govorim o (funkcionalni) nepismenosti, potem imam v mislih točno te: primerjal bi jih s taksisti ali poklicnimi šoferji, ki ne bi poznali prometnih pravil. Vsaka njihova napaka je potencialna nesreča ali vsaj razlog za denarno kazen. Jezikovni taksisti in šoferji pa nič. Vozijo tako, kot jim individualno paše.
Najbolj pozitivno plat tega jezikovnega crowdsourcinga vidim v tem, da očitno obstaja veliko ljudi, ki imajo radi jezik. Sicer se ne morem identificirati z ljudmi, ki imajo svoje najljubše ali celo »najlepše« besede, vendar jim ne morem reči žal besede iz preprostega razloga, ker imajo pač radi jezik. Pa čeprav slovenščino.
—————
