Dejstva in politika

To vprašanje so - vsaj vljudnostno - ob četrtkovem svetovnem dnevu pravice vedeti zastavili na ministrstvu za pravosodje in javno upravo, ko so nas povabili na javni posvet o uporabi podatkov javnega sektorja.

Želja smo imeli veliko. Razvijalce aplikacij in spletne podjetnike je zanimal dostop do prometnih, geografskih in lokacijskih podatkov. Glasnik digitalnih tehnologij Aleš Špetič je predstavil osem najpomembnejših načel za javno dostopnost podatkov, ki jih je pred petimi leti predlagala britanska delovna skupina pri projektu OpenGov. Sam sem zagovarjal načelo, da bi morali biti vsi podatki odprti brez dodatnih birokratskih zapletov ali prošenj, če ni zares dobrega razloga za njihovo zaščito (poslovne in državne skrivnosti, varstvo osebnih podatkov ...). Zanimalo nas je tudi, kdaj bodo v supervizorju dostopni podatki o podjetjih v večinski državni lasti.

Prizadevanje za odpiranje javnih podatkovnih zbirk temelji na domnevi, da bi lahko bolje obveščeni novinarji in državljani pozorneje spremljali delovanje države ter pravočasno opazili, kaj nam hočejo prikriti politiki in korporacije.

Zagovorniki odprtih podatkov se pogosto sklicujemo na razsvetljenske ideale pri vodenju države (dejstva, argumente, razum) in iščemo dobre prakse, ki so se razvile v izkušenejših demokracijah z daljšo tradicijo odpiranja podatkov. Med pripravo za nastop sem zato med drugim temeljito preklikal tudi spletni strani dveh ameriških projektov Politifact in Factcheck, ki trenutno s podatkovnimi analizami spremljata resnicoljubnost dveh glavnih nasprotnikov v ameriški predsedniški tekmi: Baracka Obame in Mitta Romneyja. Katere obljube iz prejšnje kampanje je izpolnil Obama? Ali na nastopih uporabljata prave statistične podatke in izračune? Izrečeta kako neresnico ali se kdaj celo namenoma zlažeta? Ugotovitve pa povzemata v natančnih analizah govorov in »semaforjih«, ki zasvetijo ob najbolj očitnih razhajanjih političnih izjav in objektivnih dejstev.

Za domače (slovenske) spremljevalce političnih tekem so takšni projekti komaj predstavljivi, zato jim lahko pripišemo preveliko vlogo pri dvigovanju politične kulture in spodbujanju argumentirane debate. Vendar je novinar ameriške revije Mother Jones David Corn v nedavnem prispevku zapisal, da imajo dejstva tudi v ameriški politiki vse manjši pomen. Kot primer je navedel Romneyjev nagovor združenju urednikov, ko je pred več kot 1500 zbranimi uredniki in novinarji izrekel najmanj tri neresnice, ki sta jih pred tem razkrila Politifact in Factcheck: da je Obama oklestil javno zdravstvo za pol milijarde dolarjev, da se je v imenu ZDA opravičeval po svetu, in da je nakopičil skoraj toliko javnega dolga kot vsi predsedniki pred njim.

Politiki so resnico od nekdaj prirejali političnim ciljem, vendar v preteklosti ne bi tako očitno lagali medijem, ugotavlja Corn. Prav tako mediji v preteklosti verjetno ne bi tako mirno poslušali in posredovali tako očitnih laži. Zato se je Corn vprašal, kakšen je sploh smisel preverjanja podatkov, če preverjevalcev nihče ne jemlje resno (niti »objektivni« mediji) ali jih celo obtožuje pristranskosti. Politikom danes ni treba drugega kot vztrajno ponavljati učinkovito neresnico in zatrjevati, da se za navidez neodvisnimi projekti v resnici skrivajo njihovi politični nasprotniki. Ker vedo, da bodo takšno razlago sprejeli tudi njihovi volivci, jim javno izrekanje neresnic ne bo prineslo politične škode. Prej nasprotno.

Cornove ugotovitve kažejo zelo zanimiv paradoks. Organizacije kot sta Politifact in Factcheck postajajo zaradi politike odpiranja podatkov, napredne analitike in podatkovnih novinarskih metod vse natančnejše. Javnost ima več možnosti izvedeti, kdaj politik zavaja volivce. Opozicija in civilnodružbene skupine imajo več orodij za posredovanje alternativnih mnenj. A hkrati se zdi, da podatkovno preobilje povzroča ravno nasproten učinek kot so nekoč predvidevali razsvetljenci in teoretiki demokracije - da se volivci odločajo vse manj racionalno. Ne kaznujejo laži, sledijo populistični retoriki ter poslušajo fraze, ki nagovarjajo njihove predsodke in strahove.

Za tako stanje seveda niso krivi podatki, ampak nekatere dobro znane človeške socalno-psihološke ranljivosti, ki jih še spodbuja polarizacija ameriške politike, zaradi katere si postajajo volivci obeh strank vse bolj tuji ali celo sovražni (s sovražnikom se težko pogovarjamo ali ga celo poskušamo razumeti). Ta pojav ni omejen samo na ZDA, temveč ga lahko opazujemo tudi v Sloveniji. Zato bi bili morebitni slovenski preverjevalci podatkov med razkrivanjem neprijetnih podatkov o politikih deležni enakih očitkov kot njihovi ameriški kolegi: da se za navidez neodvisnimi projekti v resnici skrivajo politični interesi in mogočne osebe iz ozadja.

Takšno prepričanje kaže, da uradniška miselnost, pravniška togost in tehnološka nerazgledanost niso glavne ovire, s katerimi se bomo morali v prihodnosti ukvarjati zagovorniki odprtih podatkov in transparentnejše države. Veliko trše utegne biti spoznanje, da je v svetu strahov in predsodkov ostalo zelo malo prostora za argumente in dejstva.