Tiskane izdaje
Nek na zadnjih volitvah »odstavljeni« poslanec je te dni vzhičeni televizijski voditeljici izdahnil, da zamenjava kar dveh tretjin državnega zbora ni razumna. Da ni v prid demokraciji. Seveda, oni, poslanske stare sablje, so si v treh, štirih, petih mandatih nabrali toliko izkušenj, da so postali tako rekoč nepogrešljivi za snažno in zračno slovensko demokracijo.
Brez njihovega znanja, izkušenj in predvsem modrosti se bo parlament še nekaj let »lovil«, seveda pa nikoli se ne bo uspel povzpeti na raven, ki jo je dosegla dosedanja garnitura.
Gospod zaslužni poslanec je seveda modro zaobšel javnomnenjske ankete, ki vseskozi dobesedno kričijo, da ljudje že dolgo bolj zaupajo vsakemu gasilskemu društvu kot parlamentu, izbrancem ljudstva. Da je parlament, kar se zaupanja ljudi tiče, navaden »poden«; slabše se je tu in tam odrezala samo še Cerkev, ampak o tem raje nič, ker nam bodo spet navrgli, da navijamo za močno problematičnega Frančiška.
Ki menda v tem trenutku zavira normalen razvoj Cerkve na Slovenskem, »hitro in učinkovito kadrovsko prenovo« institucije, ki jo bomo imeli še naslednjih dva tisoč let. Do sodnega dne.
Zanimivo je, da medije po volitvah bolj kot novi poslanci zanima »žalostna usoda« dosedanjih, ki jim je nehvaležno ljudstvo pomotoma ali z zlemi nakanami prekinilo kariero. Ja, res, le kako bomo v prihodnje brez raznih Jerovškov, Pukšičev in drugih sorodnih duš, ki so nas vselej znova očarali s svojo lucidnostjo in modrostjo?
Ampak tudi mati narava ima svojo modrost in skrbno pazi, da nobena planetarna kataklizma ne izbriše vseh živalskih in rastlinskih vrst; nekaj jih vselej mora preživeti, da se razcveti nova biološka doba. Tako smo te dni iz časopisov izvedeli, da se je Potočnik vrnil v bitko za komisarsko mesto in da so tovrstne možnosti odhajajoče premierke Bratuškove majhne. »Pripravljen sem resno razmisliti, če bo vlada ocenila, da je tak interes Slovenije,« je o svoji tretji kandidaturi za komisarski položaj povedal komisar za okolje Janez Potočnik.
Komisar za okolje? Dobro, v njegovih dveh »evropskih« mandatih se je zgodilo marsikaj zoper okolje, na primer nov prodor ameriškega Monsanta in genetsko manipulirane hrane, ki jo Evropejci močno odklanjajo, njihova bruseljska elita pa se ji kar ne more upreti.
V teh dveh mandatih se je že skoraj zgodilo, da bi evrokracija skoraj prisilno uvedla privatizacijo vodnih virov, za kar bi bil »tehnično« pristojen prav Janez Potočnik; no, morda jim bo uspelo v njegovem tretjem mandatu, čeprav se v Sloveniji temu močno upiramo in bo verjetno treba temu primerno posodobiti ustavo z zaščito pitne vode kot javne dobrine.
Dobro, to so malenkosti, Potočnik bo morda pod Cerarjem krenil v tretji mandat, javno mnenje je na njegovi strani in mu tako ni treba niti poročali, kaj v imenu naše državice počne v Bruslju. Opozoril je celo na razširjeno, a netočno razumevanje komisarja kot zagovornika interesov članice, iz katere prihaja.
To je v nasprotju s pravili in prisego, saj morajo komisarji delati v interesu celotne Evropske unije, je povedal našemu dopisniku.
Vidite, znanje, izkušnje, morala in predvsem svetovljanska drža naših politikov so visoko nad pritlehnostjo volitev in vsakokratne psihoze plebsa. Če bi se navadni smrtniki vsaj malce poglobili v starogrška modrovanja o demokraciji, bi uvideli, da ta reč ni za vsakogar, da demokracije ni mogoče kar tako prepustiti neukemu ljudstvu.
Lahko, na primer, anatomijo človekovih možganov predava nekdo, izučen za mesarja, ki je pridobival izkušnje samo v klavnici? Ne more. In se gre lahko politiko nek vajenec, na primer Mesec, ki je bil doslej samo prekerni delavec? Ne more. Politika, bi rekel Platon, filozofom, profesionalcem.
Zato bi bilo morda smotrno razmisliti, ali ne bi kazalo vsakokratne družbene nesreče, ki se imenuje volitve, nekako regulirati, kanalizirati, »disciplinirati«? Čemu zamenjati kar dve tretjini državnega zbora, saj so tam same preizkušene punce in bistri fantje, prav nič krivi za sedanje stanje naše državice? Čemu tak grob poseg v narodovo srce?
In čemu ne razmisliti do dosmrtnem mandatu za nekatere funkcije, na primer šefa države, vodjo opozicije, notranjega ministra, šefa obveščevalne službe itd.? To je najbolj zanesljiva pot do politične stabilnosti, že ničkolikokrat preizkušena ne samo v Južni, ampak v blažji obliki tudi v Severni Ameriki. Demokracija nikakor ne more biti za vsakogar.
