V deželici so se že zdavnaj navadili, da jih občasno kaj preseneti. Tudi v kuhinji. Oni dan se je pokazalo, da je bil v manjšem kontingentu tukajšnjega mleka še nič kaj zaželen dodatek toksina, ki je v opojno belo tekočino zavil s pomočjo koruzne krme. Nič, so tokrat rekli vpleteni, tu ni kaj, zlili ga bomo stran, se zgodi, drago nas je stalo, bomo bolj pazili.
Pred nekaj leti smo se nevede sladkali z debelimi in zapeljivimi hruškami, o katerih nismo vedeli, da jih je domiselni sadjar oplemenitil s pesticidom, rastnim regulatorjem, ki se sicer uporablja v pridelavi žit. Oh, se dogaja, se dogaja, smo rekli takrat in se pridušali, da je dobro upoštevati siceršnja evropska pravila.
V deželici so bili ponosni tudi na čisto svojo, avtohtono čebelico, kranjska sivka so ji rekli, a nič kaj pretirano se niso ženirali ob rednih vsakoletnih poročilih, da nad medonosnimi proletarkami tu in tam uprizorijo pogrom. Za pomore so po navadi neuradno obdolžili ljube subvencionirane kmete, ki da jim ne uspe zmeraj natančno po njivah razporediti svojih imenitnih insekticidov, a po navadi so zadevo najraje sklenili s standardno prijavo proti neznanemu storilcu za namerno povzročeno škodo. Pa je bil za nekaj časa mir.
V isti deželici živijo kuharski mojstri, ki jim ni žal truda dobiti kar najboljše lokalne sestavine za svoje čarobne kulinarične umetnine. Oni – med njimi je Janez Bratovž z Miklošičeve v Ljubljani, te dni se s še nekaj drugimi chefi odpravlja na pot v Italijo – počnejo nekaj drugega: na milanskem kongresu avtorske kuhinje Identità Golose, srečanju najboljših kuharskih čarovnikov z vsega sveta, v družbi največjih zvezdnikov, kakršni so René Redzepi, Heinz Beck, Massimo Bottura in peščica drugih, razkazujejo moč slovenske domišljije in v mislih tujcev rišejo podobo deželice. Lepa je.
Še naprej pa bodo pravila veljala za naslednje sadeže, ki jih bodo prodajali z opozorilom: jabolka, citruse, kivi, zeleno solato, breskve in nektarine, hruške, jagode, sladko papriko, namizno grozdje in paradižnik Foto: Ljubo Vukelič