Dobro jutro: Biti navijač

Najlepši trenutek v življenju sem doživel pod zgornjo tribuno stadiona v južnoafriškem Polokwaneju približno 15 minut po tekmi med Slovenci in Alžirci. Kapetan Robi Koren je malo pred tem našim pristreljal prvo zmago Slovenije na nogometnih svetovnih prvenstvih in začel novo poglavje slovenske športne zgodovine. Verjetno si bom to zapomnil za vse življenje, zagotovo pa ne bom pozabil tistega, kar sem doživel takoj po tekmi.

Začelo se je že po zadnjem sodnikovem žvižgu. Čeprav sem kar nekoliko naduto pričakoval zmago naših, sem šele po tekmi zares začutil težo in veličino zmage na svetovnih prvenstvih. Kričal sem kot nor. Poleg mene je stal neki dolenjski navijač, ki ga nisem poznal in ga nisem videl nikoli več, pa me je krepko objel in z menoj kakor s šalom mahal proti našim junakom, ki so v zelenih dresih zapuščali zelenico. Pa nisem imel nič proti.

Tistih nekaj stotnij Slovencev si nas je potem začuda izprosilo še nekaj piva tik pod tribuno. Za tisto, kar smo doživljali, je evforija preblaga beseda. Navijači so peli, moj bog, kako so peli! Z vratnimi žilami bi se lahko mečevali. Bili so v tihi dolini, nato so večkrat povzeli očeta, ki jim je dejal, da so slovenskega naroda sin. Takrat sem utihnil, se naslonil na ograjo in jih zgolj opazoval.

Najboljša stvar svetovnega prvenstva so bili prav navijači. Privoščil sem jim vsako sekundo njihovega nebrzdanega veselja. Tam so bili vsak s svojimi tegobami, ki se ne zmenijo za nogometne uspehe ter potrkajo na vrata v trenutku, ko sledi streznitev v resničnem svetu. Toda v tistih trenutkih so premagali vse in še same sebe. To je največji čar športa. Zato je Polokwane, mesto sredi ničesar, kamor, srčno upam, me nikoli več ne bo vodila pot, eno mojih najljubših mest pod soncem.