Dobro jutro: Čisti užitek

Včeraj sem bil v največji ptujski trgovini – brez strehe in zidov, brez elektronskih blagajn in piskajočih detektorjev za ukradena oblačila. Nakupovanje je spet bilo – čisti užitek. Leseni enovprežni jarem me je zelo mikal, odličen kipec sem kupil za odpustek, staremu likalniku pa je manjkala železna sredica, ki jo je bilo treba razbeliti v žerjavici. Klopotce, ki so jih ponujali, si izdelam sam, mlin za grozdje je še dober, staro sekiro za kalanje drv pa sem vseeno kupil, ker je odličen kovaški izdelek ... Na Ožbaltovem sejmu je na stojnicah vse, kar človek potrebuje za prihajajočo jesen. In še veliko tistega, kar navidez nihče ne potrebuje, a se tudi za take reči najdejo kupci.

Če se ne bo vmešala brigada lobistov in podkupljiva politika, ki bi zakonsko spodnesla sejemsko trgovanje, potem tega in še dveh znanih ptujskih kramarskih sejmov ne spodnese nobena trgovska veriga. Ožbaltovemu sejmu do jubilejnih pisno izpričanih šestih stoletij obstanka manjka le še pet let! Na ulicah starega mesta so sejmarili že prej, preden so odkrili Ameriko, preden so Turki prilomastili do Ptuja, ko so bili lastniki mesta še salzburški nadškofje, ko so kuga in kobilice še krojili življenjski utrip, v mirnih zavetrtnih obdobjih pa ga je narekoval še nekoliko starejši mestni statut.

Sejem pa je še vedno živ, ne da bi za njegovo promocijo in oglaševanje porabili en sam fičnik, ne da bi nanj vabili s prismuknjenimi in zavajajočimi slogani in ne da bi za to veletrgovino uničili en sam zeleni kvadratni meter travnika ali njive.

Ostalo je le vse nepotrebne navlake oluščeno trgovanje po dejanskih potrebah kupca, ostale so po barantaških sposobnostih in prodajalskih zvitostih postavljene cene. V takšnih pogojih pa človek zadovoljno k sebi stiska kupljeno blago, četudi ga je prodajalec morda zanj oplel, saj je v dogovoru o ceni sodeloval sam. In s potrebnim predmetom je dobil še zmagoslavni užitek trgovanja.