Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Večina sodobnih politikov, drugače, verjame, da si kredibilnost gradijo z resnostjo: kdor v času krize ni zategnjen, temu ni zaupati. Francoski režiser in gledališčnik Jean-Michel Ribes se odkrito spotika ob tovrstno miselno zablodo, saj je prepričan, da od prestrogega duha ni mogoče pričakovati idejne svežine.
Z dvema zvezkoma »Uporniškega smeha«, v katerih se spravlja nad različne diktature, ki so skozi čas bičale človeštvo, razlaga, kako se z globino krize veča potreba po smehu. Ljudje se s humorjem maščujejo za vse, kar slabega počne politika.
Politična satira ni v Franciji nič novega, v sedanjem predvolilnem obdobju se znova krepi, podobno kakor Francozi od nekdaj pozorno spremljajo duhovitost ljudi, ki imajo v rokah vajeti. Najbolj smešne izjave, ki se politikom posrečijo spontano ali premišljeno, tudi nagrajujejo.
Pokojni Coluche – priljubljeni, za marsikoga pa prekosmati humorist iz baze – je hotel pred desetletji za hip provokativno povezati oboje, smeh in politiko: v brk elitam je napovedal, da se bo z geslom »Modra, bela, sranje« potegoval za položaj na predsedniških volitvah 1981. Potem ko so mu ankete pripisovale kar 16-odstotno podporo in je v predvolilno krajino vnesel nemalo nemira, je pod pritiski, tudi grožnjami klonil in se umaknil iz tekme. Čeprav je že čez nekaj let z motorjem odbrzel v prehitro smrt, je za njim ostalo marsikaj plemenitega: razvejena mreža kuhinj Restos du coeur, v katerih delijo hrano revežem. Posthumni spomin na njegova prizadevanja je tudi zakon, ki določa davčne olajšave na donacije.
Francoski komik je trdil, da se je iz politikov nujno norčevati in jim s humorjem gledati pod prste. V politiki se kaže tudi smejati, resda vsak po svoje in ne vedno z vsemi. Predvsem pa se da ob smehu skrbeti še za dobra dela.