Tiskane izdaje
Pred kratkim sem zašla v eno od kapel za oltarjem v frančiškanski cerkvi. Ne vem, zakaj, nisem niti krščena, šla sem mimo – in vstopila. Vonj po kadilu, po miru, občutek, da sem edina oseba na svetu. Zastrmim se v Mater Marijo z Jezusom v naročju, ki sta črna in zlata.
Priznam, nisem vedela, da imamo sredi Ljubljane črno Marijo. Spomnim se svojih člankov in fascinacij s črnimi Marijami na jugu Francije, ki so jih v 12. in 13. stoletju križarskih vojn povezovali s kultom mater boginj ali Marijo Magdaleno, spomnim se na mehiško Guadalupe, ki ji verniki žrtvujejo golobe in pramene las; na črnega Jezusa na vrhu vzpetine v Bogoti ...
O vsaki črni Mariji, ki sem jo srečala na teh poteh na tujem, bi lahko napisala zgodbo. Kako to, da nič ne vem o črnih Marijah v Sloveniji? Dan pozneje v arhivskem članku Željka Kozinca preberem, da poleg 450 črnih Marij po Evropi obstaja vsaj sedem črnih Marij v Sloveniji.
Ko sedim v kapeli in zgodovine slovenskih črnih Marij še ne poznam, za hrbtom zaslišim mehke korake. Tik pred mano se ustavi mlad, slok moški, črn kot ebenovina, v temno sivi elegantni obleki. Na molitveno klop odloži aktovko, pokima proti meni in se nasmehne z nenavadno mehkobo. Nato poklekne pred oltar, dvigne oči proti Črni Mariji, preplete prste in začne moliti v jeziku, ki ga ne razumem; moli polglasno, strastno, z vso silo, njegova molitev je močnejša od mojih misli, trga jih na koščke. V prostoru, v katerega sem vstopila, da bi bila sama, je zdaj preveč nekoga drugega. In vendar je trenutek nerazložljivo lep, kot bi bila v njem strnjena zgodovina civilizacij, ras, zgodovina vere in ljubezni. Potihem vstanem, da ga ne bi zmotila, in odidem.
Zdaj vem. Jaz, ki odkar vem zase, čutim odpor do institucij, v svetiščih sveta najbrž iščem tisto, česar nimam. Trenutek popolne predanosti v očeh, tiste vrste vero, ki premika gore.
