Dobro jutro: Črne luknje

Astronomi sredi naše galaksije pravkar opazujejo velikansko črno luknjo, ki požira oblak vesoljskih plinov. To je prvič, da tako blizu lahko opazujejo vesoljski pojav, ki mu še nobena človeška pamet ne razume smisla, a nas pusti odprtih ust: črna luknja sredi Mlečne ceste s štirimilijonkrat večjo maso od Sonca je svoj plen začela stiskati in raztezati kot kos testa pred devetnajstimi meseci, zdaj je del vesoljskega oblaka že izginil v njej. Znanstvenike z nemškega instituta Maxa Plancka, ki opazujejo na tukajšnji strani velikanskega teleskopa v Čilu, še posebno zanima, kaj že prihaja ven z neznansko hitrostjo treh tisoč kilometrov na sekundo.

Človeštvo se medtem pomika med svojimi črnimi luknjami. Na enem koncu, v Siriji, je na stotine otrok in drugih pravkar pokosil morilski vojaški plin, na drugem, v Severni Koreji, poročajo o kazenskih taboriščih, v katerih so matere prisiljene ubijati svoje otroke. Življenje ni pravično samo po sebi, sicer ne bi eni znali poskrbeti za blagostanje, drugi pa dobijo nazadovanje, prepire, teror, vojne. Mogoče bomo za iskanje pravega smisla potrebovali nove možgane? Znanstveniki tudi na to že ponujajo prve odgovore, avstrijski so, poroča revija Nature, iz izvornih celic pravkar ustvarili majhne umetne možgane, zelo podobne kot pri devet tednov starem človeškem zarodku. Če nas ne bo spametovala znanost, nas bodo Frankensteini, ki jih bo sposobna ustvarjati?

Morda pa je še čas, da se sprehodimo skozi gozd borovcev ali hrastov in prisluhnemo šepetanju starodavnih krošenj, ki so videle že vse. Tudi človeška narava ima svoje zakonitosti, zakaj jih ne bi upoštevali in spodbujali dober razvoj, namesto da obsojamo, žalimo in prizadevamo. Lahko bi se tudi vprašali, ali smo res na svetu zato, da bi imeli vedno prav. Morda smo tu tudi zato, da vsaj za zemeljski hip iščemo dobro v nas in v drugih.