Dobro jutro: Dobri ljudje

»Tukaj smo zbrani sami dobri ljudje. Veselim se, da se bomo ves dan družili. Najprej nam bo zaigral orkester, ki ga vodi naš dragi prijatelj...«

Majhno dvorano je napolnila glasba. Glasba za dobre ljudi. Skoraj vse poznam. Tik ob meni, na levi, sošolka iz osnovne šole, danes zdravnica. Zraven nje dolgoletna znanka, zdaj pedagoginja v šoli. Na moji desni najboljši prijatelj, danes režiser in profesor. Dve vrsti naprej veterinar iz Dolenjske, ki se je priselil v naše kraje šele po poroki. Zelo lepo smo ga sprejeli in je pri nas celo politično aktiven. Pa kolega psiholog, ki ga iz televizijskih oddaj poznajo otroci iz vse države. In njegova žena, gospodinja. Na levi kmetovalec, ki se je odločil za ekološko kmetovanje, z ženo. Spredaj bančna upokojenka, znanka moje matere. Nekje v sredini daljna sorodnica, zaposlena na fakulteti, in njen mož z enega izmed ministrstev. »Sami dobri ljudje,« je rekel naš gostitelj, odličen pravnik.

Doma sva bila v isti ulici, skupaj sva trgala hlače, kot se reče, v osnovni in srednji šoli. Zdaj smo povezani družinsko – naši otroci so se igrali skupaj, ko so bili majhni, in se družijo še zdaj. Res ne bi mogla reči, da se ne poznava zelo dobro. V tem silnem hitenju vsakdana sicer včasih pozabimo drug na drugega. A zdaj, ko poslušam glasbo, imam čas za razmislek. Če bi morala uporabiti samo dve besedi, s katerima bi ga opisala, bi izbrala – tako kot on, ko nas je nagovoril na začetku praznovanja – besedno zvezo dober človek. Prijazen in zanesljiv, skromen, ni sebičen, nasprotno, vedno priskoči na pomoč, vedno je pripravljen narediti kaj za drugega, četudi od tega sam nima koristi, nikoli se ne zlaže in vzel ne bi ničesar, kar mu ne pripada.

Orkester igra – kako ganljivo – dunajsko melodijo na obronkih Dravskega polja. Ob meni sami dobri ljudje, povezani med seboj in tudi z drugimi, ki jih ni tukaj. Ali je v naši državi res vse narobe? Ne, ni.