Dobro jutro: Drevo in gora

To je drevo, do katerega se moraš povzpeti, manj ko neseš s seboj, hitreje ga dosežeš.

Objavljeno
09. september 2013 22.51
mpi/zlatko
Brane Maselj
Brane Maselj
To je drevo, do katerega se moraš povzpeti, manj ko neseš s seboj, hitreje ga dosežeš. Ni na ravnini in ne moreš ga videti iz avta; ne boš ga našel v parku, kjer je ogromno dreves, ni ga mogoče najti v gozdu, kamor se stekajo potke z vseh strani, čeprav so ga sama drevesa. Takšno drevo najdeš samo na gori. Odmaknjeno od vrveža, spodaj že malce izvotleno, z dvema ogromnima koreninama, ki se razcepita v manjše, in te v drobne kapilare, ki se krčevito pripenjajo za vsako izboklino sredi strmine, da ne bi spomladi, ko se topi sneg in drsi v dolino vse, kar ni vdelano v goro, zgrmelo čez skalni pomol.

In ko potem trudoma prisopihaš do njega skozi vlažno strmino gozda, se ti za njegovo mogočno silhueto razpre mogočna pahljača gora. Ko stojiš ob njihovem vznožju, previdno naslonjen na olesenelega osamelca, da ne zdrsneš pred njim v dolino, na slepo zatipaš njegovo trdoživo živost, žilavo preživetje zametov in viharjev, začutiš njegovo skopo, a trmoglavo rast, v katero je ves vkopan. Dlje ko sloniš ob njegovi negibnosti, bolj postaja živ in više dviga skrivenčene veje in bližje pogledu prihajajo skalne gmote. Vse, kar imaš v tem okamnelem trajanju, ki se grmadi čez horizonte, in v tem olesenelem kipenju do bistva oguljenega drevesa, nenadoma ne pomeni nič, in dlje ko greš, manj je prostora za vloge, ki so ti pripisane spodaj v megleni dolini.

Ko se lahkoten spuščaš vanjo, skoraj do bistva oguljen tudi sam, je pot kratka in tvoja lastna narava radodarna z občutki svobode, živosti. Nič zato, če boš spet oprtal nase tisti nahrbtnik, ki si ga pustil ob vznožju in ga nosiš v dolini. Drevo in gora ti ga vedno znova odvzameta.