Tiskane izdaje
Zeleni alarm: kar svečana ozeleni, se rado posuši. Piše se 21. februar, po staroslovensko svečan – tako so naši predniki imenovali mesec, ko s streh visijo ledene sveče, dan pa je bil še prekratek, da bi ves fižol, če so imeli srečo, da so ga pridelali dovolj za vso zimo, do novega, zluščili in prebrali, nekaj za seme, drugo za kuho, drugače kot pri svečah – pa že diši po pomladi. Vabljivo in varljivo. Nizko grmičevje tik nad razmočeno zemljo je že polno neznatnih brstičev, sončni obronki zvončkov.
Ena najbolj nenavadnih lastnosti prebivalcev naše državice je, da si prizadevno nabirajo najraznovrstnejše rekorde. Včasih si jih prigarajo sami, včasih pa jih »doseže« najvišja voda, najtoplejše zimsko vreme, najbolj razmnoževalno razpoložena druščina majskih hroščev ali muh enodnevnic. Za to sicer nimajo posebnih zaslug, pa vendar prav tako radi zapišejo, kako neverjetna reč se je zgodila. Rekordna.
Če bi merili količino ponosa, ki zraste ob vsakem rekordu, bi ta stolp navdušenja segal do Lune. Potem manjka samo še kak teden brez elektrike in telekomunikacij, ki služabnike »Velikega brata« (iz preroške Orwellove knjige 1984, napisane trideset let prej) v trenutku odreši raztresenega brskanja po internetu in odtujevalnega telefoniranja, da bi vse to prasketanje energije znali preliti v stanje, ki bi tudi v vmesnem času, brez rekordov, ljudi delalo radožive. Da bi znali živeti z elektriko in brez nje. Zanetiti ogenj, zajeti vodo, najti Veliki voz v ozvezdju Velikega medveda.
Ljudem iz Loške doline že od nekdaj pravijo »plovke«. Vzdevek se zdi brez pomena, razkrije se morda takrat, ko se dolina, ponavadi spomladi, iz neopaznega kraškega polja za nekaj časa spremeni v prelepo jezero v zavetju mogočnega Snežnika. Pod vodo poganja rastlinje, kot da je vse tako, kot mora biti. Ljudje, ki so se od starejših naučili spoštovati naravo, tako kot medvedji mladiči od medvedke in volčji od volkulje, vedo, da vse enkrat odteče.
