Dobro jutro: Galska vasica

Morda pa res potrebujemo nekoga, ki pride od zunaj, da nam pove, kar sicer vemo, a ne znamo, ne zmoremo, morda tudi nočemo priznati.

Objavljeno
21. marec 2014 16.05
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
»Če bi iskala mitološko vasico, ki bi lahko upodobila Slovenijo, bi to bila galska vasica iz Asteriksa in Obeliksa.« Tako je pred kratkim slikovito opisala svojo vizijo naše države nizozemska političarka Lousewies van der Laan, ki začasno živi v Sloveniji. Podpredsednica evropske liberalne stranke ALDE je o njej spregovorila na nedavnem srečanju mladih in politike.

Slovenija je bila že marsikaj. V spomin se mi je zapisala ponarodela podoba »moje dežele«, ljuba pa mi je tudi predstava o »deželi prijaznih krav«. Ampak prav vse prispodobe presega prisrčna izjava o »galski vasici«. Do nje je Nizozemka prišla po ovinku. Najprej je povedala, kako je vsaka selitev v drugo državo kot srečanje z novim ljubimcem. Na začetku je ta vedno lep, pameten, športen, skratka, čudovit. Sčasoma se razkrijejo njegove pomanjkljivosti. Izkaže se, denimo, da je na robu bankrota, da plačuje kosila in večerje hazarderskim prijateljem, predvsem pa, da ima hudo travmo iz otroštva, ki blokira vsakršen razvoj. Vsak pogovor se konča pri drugi svetovni vojni. Zveni znano?

Pametni menedžerji vedo, da podjetju, ki potrebuje poslovni pospešek, pomaga vizija; nekakšen srčni spodbujevalnik, ki zaposlene motivira k boljšemu delu. Adidas bo recimo premagal Nike. Slovenija bi lahko postala vas Asteriksa, Obeliksa in njunih upornih prijateljev.

Bi iz tega lahko razbrali kanček podcenjevanja? Ali ruralnost pomeni zaplankanost? Ne. Pomeni, da je Slovenija varna, prebivalci se lahko zanesejo na okolico, narava je čista, zrak je svež, ljudje so veliko v naravi, še na stara leta smučajo na Krvavcu, vsakdo na vrtičku goji svežo zelenjavo in začimbe. »Seveda nisem primerna, da postavljam to vizijo,« je še dejala Nizozemka. »Slovenci se morate sami odločiti, kje in kako želite živeti.« No, morda pa res potrebujemo nekoga, ki pride od zunaj, da nam pove, kar sicer že vemo, a ne znamo, ne zmoremo, morda tudi nočemo priznati.