Dobro jutro: Hrabri Stanko

Na spletu gledam ne ravno nov posnetek nekega Stanka iz Bosne. Poskusil je vse ostre čilije na svetu in zdaj ga čaka poseben izziv. Imenuje se bhut jolokia, čili duhov. V Guinnessovi knjigi rekordov je bil pred leti zapisan kot najbolj pekoč med pekočimi, opremljen je z 1.250.000 Skovillovih enot. Prepovedan je v Evropi, pove Stanko v kamero, medtem ko sedi za belo pogrnjeno mizo. Na njegovi desni je kozarec mleka, za katerega se izkaže, da je jogurt, na levi nekaj podobnega mokri cunji. Čili je naročil iz Indije, nanj čakal leto dni in zdaj je dramatično zavit v neprepustno folijo. Z nožem jo previdno razreže, nekaj časa ogleduje (Uf, fuj! je njegov komentar), zamahne z roko in se odloči. Pojedel bo polovico naenkrat. Ko si zbaše tisto rdečo reč v usta, se začne petnajstminutna drama. Njegovi komentarji mejijo na tragikomedijo in so mešanica psovk, vzdihljajev in davljenja, a brez skrbi, preživi. Še več. Stanko postane človek legenda. »Chilliman!«

Posnetku sledi nekaj podobnega v domači kuhinji, obiščejo ga TV-kamere, novinarji. Da, pove Stanko, vedno je oboževal feferone. Ko so se drugi otroci sladkali s čokolado, je sam grizljal pekoča semena. Steklenička tabasca je redna spremljevalka njegovega kosila. Rad bi se udeležil tekmovanja v Bangkoku, zato pridno trenira. V vsakdanjem življenju je sicer natakar, prihaja iz bosanske Posavine in živi na Dunaju. Njegova slava je bila hitra, niti malo pa ne lahka. Jolokiji je naslov že odvzel avstralski trinidad scorpion in temu spet nekdo drug, zato Stanko napoveduje nov spopad. Videa še ni. Premišljujem, da je fant morda ostal v Bangkoku. Iščem sledi za njim. Zakaj pravzaprav? V življenju nisem pojedla niti enega feferona, ne spoznam se ne na sorte ne na gojenje v loncih. Vse skupaj je pravzaprav sodobni paradoks. Globlje v tehnološko dobo se potapljamo, z večjimi neumnostmi se ukvarjamo. Povejo nam, da življenja ne gre jemati preveč zares.