Natanko pred tednom dni je slovenska nacionalna televizija prikazala dokumentarni film Gradimo novi svet režiserja Marka Kobeta. Govori o témi, o kateri se je, tako kot o povojnih pobojih, veliko vedelo, čeprav se ni smelo. O Golem otoku kot mestu, na katerem je bilo treba na novo podkovati ljudi, o katerih je oblast po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja menila, da še naprej ostajajo zvesti gruzinskemu brkaču hozjanu, ne pa elegantnemu in prefinjenemu Titu, ki si ga je upal pocukati za kakšen brk.

A večina »kaznjencev« se je na prevzgajališču, ki ga je zaradi dobrega marmorja pravzaprav izbral znameniti in cenjeni hrvaški kipar Antun Augustinčić, znašla brez kakršnega koli naglavnega greha navezanosti na Stalina in s tem obtoženega spodkopavanja jugoslovanskega sistema (ali režima, kakor kdo hoče).

Zgodbo z veliko elementi grozljivke so pripovedovali tisti, ki so ljudi pošiljali tja (ali jim je bila s tem dana priložnost, da operejo svoj greh, ki se ga oprati ne da, pustimo ob strani), in tudi tisti, ki so jo doživljali na lastni koži. Med njimi je bil tudi Radovan Hrast, eden tistih, ki je bil dvakrat »deležen« državljanske prevzgoje, torej »dvomotorec«.

Konec tedna so bili v Semiču 16. Krakarjevi dnevi. V petek zvečer so v tamkajšnjem kulturnem centru odprli razstavo akademskega slikarja Franceta Slane, njegovo prvo razstavo v Beli krajini sploh. In v čigavem spremstvu je na odprtje prišel slikar? Radovana Hrasta! Živahen, nasmejan, pripravljen vsakomur stisniti roko in znance tudi objeti. Dolgoletnega prijatelja Slano, ki je znan po tem, da o svojem delu ne govori veliko, je v živahnem pogovoru pripravil tudi do tega. In v tem pogovoru ni bilo nobenih zamer, nobene grenkobe ali tarnanja nad usodo, čeprav sta oba stara več kot petinosemdeset let.

Pa pri tem ne pozabimo na »Hrastov« Goli otok!

Foto: www.hvk.hr.