Dobro jutro: Hrček v kolesu

Postajamo dolgočasni v tem, kako se leto za letom spotikamo ob november – kako da je temačen.

Ena najbolj zanimivih epizod kultne serije Severna obzorja, ki smo jo gledali v devetdesetih letih, je prebivalce izmišljenega aljaškega mesteca Cicely spremljala v boju z mrakom. Ko je v območju severnega polarnega kroga nastopila sezona, ko jim je dnevna svetloba brlela le po eno uro na dan, so se tega lotili vsak po svoje.

Mestna trgovka Ruth-Anne se je začela učiti italijanščine, da bi lahko prebirala Danteja v izvirniku.

Drugi, upokojenec po imenu Walt, je zaradi pomanjkanja sonca padel v depresijo, zato so mu nataknili vizir, ki mu je del dneva pred oči dovajal umetno svetlobo. Kar je, berem, res precej znana metoda pri zdravljenju nekaterih oblik depresije.

Ampak: Walt je postal zasvojen s svojim vizirjem. Svetlobo si je začel dozirati v izrednih količinah, da je iz postaranega letargika postal hiperaktivni norec. Kot hrček v kolesu je bezljal cele dneve, dokler drugi niso opazili, da je nekaj narobe, in mu zbili pripomoček proti depresiji z glave. Agresivno ga je branil, kot pravi zasvojenec.

Tudi razumnica, ki se je učila italijanščine, je nekaj spoznala: ni in ni ji šlo, medtem ko je natakarica, ki se ji je pridružila pri študiju – in ki so jo vsi imeli za nekoliko preprosto –, z lahkoto osvajala skrivnosti Dantejevega jezika.

Kot baletka je plesala čez njegove stihe. Po začetnem ljubosumju se je Ruth-Anne sprijaznila, da tuji jeziki pač očitno niso njena naravna danost. In je raje uživala v pesnikovih besedah, ki so prihajale iz ust vaške natakarice.

In morala: sprijaznimo se s tem, da svetloba pač ni naravna danost novembra.

Mrak je prijeten, kadar se vanj potopiš udobno in brez slabe vesti, vedoč, da je tudi ždenje po svoje umetnost. Saj, včasih tudi hrčki stopijo iz svojih koles.