Tiskane izdaje
V mestu so pisatelji. S Fabulo kot da v mesto pride neki nov val ustvarjalnosti, prepišni veter novih idej, misli, besed, nekega nedoločenega pričakovanja, ja, hrepenenja. Kako lepa beseda, na katero te navadno spomnijo tujci.
In ko jo pozorno izgovoriš in poslušaš zven besed, nosi v sebi nekaj podobnega zrenju v morje, rahlemu pihljanju vetra, sončnemu vzhodu ... Vsega pač, kar naj bi spadalo v arzenal hrepenenjskih besed, ki jim rečemo tudi kič.
Nekaj resnice je v tem, da nas, Slovence, določa tudi arhetip lepe Vide, njeno nedoločljivo hrepenenje po nečem novem, drugačnem, večjem, bolj intenzivnem ... Hrepenenje po oddaljenih deželah, po morju, po novi zaljubljenosti, ki bi nas vrgla s tira, po novi ideji, ki nas bo odpeljala iz vsakdana ...
So tudi tisti, ki pravijo, da je hrepenenje nevarna stvar, ker v tem stanju ni akcije, ker gre za podobno stvar kot sanjarjenje, fantaziranje, ki te zaziblje v svoj domišljijski svet, a se v resnici nič ne premakne. Ker hrepenenje ni vektor, usmerjen v konkretno, ker ni puščica, usmerjena v določen cilj. Hrepenenje samo je. Včasih se zalotim, da hrepenim po vožnji z gondolo po beneškem kanalu Grande in po kapučinu v Firencah ali po salsi na peščeni plaži v mehiškem Tulumu ... Ja, večina mojih hrepenenj je povezana s prestopom meje, kot bi si šele takrat, ko prestopimo ris male države, zares upali zaživeti, kot bi šele takrat našpičili vse svoje čute in znali uživati v novih dražljajih, vonjih, jeziku ...
Hrepenenje je vedno nekaj, kar ni tukaj in zdaj. Zato je morda res včasih nezdravo. Ker v hrepenečem stanju ne vidiš, da imaš tukaj ali za naslednjim vogalom na voljo prav tako občutje, da se lahko odpelješ proti morju, se usedeš na piranske skale in počakaš sončni zahod. Ali da vzameš v roko knjigo Hanifa Kureishija, Amitava Ghosha, Lene Krohn in se potem odpraviš v klub Cankarjevega doma, da se srečaš s tistim, ki ti je omogočil to potovanje.
