Dobro jutro: Indijančki

Na kulinaričnem medmrežju sem zasledila zanimivo korespondenco: gospodinje in drugi sladokusci izboljšujejo svoj recept za indijančka. Sladico naše mladosti. Tona sladkorja v beljakovem snegu, prekritem s čokolado. V tistih redkih slaščičarnah, ki so jih praviloma vodili Albanci (vsaj tako nam je bilo rečeno), so indijančki nekoč predstavljali stalno ponudbo. Kot vojaki so stali v prvi vrsti. Ogromni, najbolj sladki kosi peciva pod soncem. Mirno bi se imenovali indijanci. Isti okus, pa če si jih jedel na Židovski stezi v Ljubljani ali v Premanturi pri Puli.

Najprej si zagrizel v vrh, oblikovan v prikupno špičko, da si bil lepljiv po vsem obrazu in je beli kup skorajda razpadel (a nikoli popolnoma!), za konec si pustil dno; najboljši piškot na vsem svetu! Če bi mogli, bi kupili samo to, pa seveda ni šlo. Ko so slaščičarji uvedli inovacijo – košarico iz vaflja –, smo bili razočarani. Spomnim se rednega tedenskega prizora: vsak s svojim indijančkom smo otroci sedli na šolsko obzidje, bingljali z nogami in tekmovali, kdo bo najlepše oblizal piškot. Zmagovalec je bil vsakič drug, končalo pa se je enako: vsem je bilo slabo.

Indijanček je danes postal specialiteta. Postal je dickmans. Njegov slavni piškot je Lidlov poljubček. Recept je videti silno preprost, a mimogrede se kaj sfiži. Recimo; indijanček uspe, hvalijo ga gospodinje in gostje, a piškot na dnu je moker – zakaj? S čim preliti zvrhan kup sladkorja, z jedilno čokolado, oljem, smetano, z vsem skupaj? Po nekaj urah stanja v hladilniku se iz vsake umetnine začne cediti beljak ...

V resnici jih nikoli nismo imeli tako zelo radi, samo konkurenca je bila uboga: zmagali so v vitrini z baklavami, šamšnitami in šamrolami (kar je skoraj isto), pa še kakšen trd španski vetrc je bil zraven. In če se nam danes toži po njihovem okusu, se nam še bolj toži po ljudeh, ki so te kalorične bombe skupaj z nami občudovali v rokah. Sladka nostalgija!