Dobro jutro: Južni kolor

Ste kdaj opazili, da se ljudje na jugu obnašajo drugače kot ljudje iz snežnih krajev?

Objavljeno
01. december 2013 19.26
*reu*veter
Danica Petrovič, centralna redakcija
Danica Petrovič, centralna redakcija
Če so na avtobusu zasedeni samo trije sedeži, bo prišlek prisedel k tistemu, ki sedi sam, ker druga dva itak sedita skupaj. Pri nas bo vsak, ki vstopi, tako dolgo iskal prazen par sedežev, dokler ga ne najde. Čeprav je človek, ne edini v živalskem carstvu, družabno bitje.

Pokončni dvonožci svojo evolucijsko muho še vedno plačujemo z nerodnostjo. Ker nas moč gravitacije nezadržno vleče k tlom, nekaj prvih mesecev življenja vadimo lovljenje ravnotežja, dokler se ne naučimo glave držati tako, da lahko zviška gleda na svoj južni del, s katerim se držimo Zemlje. Šele potem se nerazločni zvoki začnejo vezati v zloge, ki zlagoma dobivajo smisel. Nekaj let nas starši in okolica zlepa in zgrda silijo k odkrivanju in razkrivanju vsega, hkrati pa z lastnim ravnanjem, ki je tolikokrat nasprotno od tistega, kar zahtevajo od mladičev, naslednike učijo, da jezik ni samo orodje resnice, ampak mnogo več. Združuje in razdružuje. Odkriva in skriva. Pomirja in razvnema. Uči in zavaja. Zabava. Nadomešča krila. Boža. Zdravi.

Mogoče je to, da prej shodimo kot spregovorimo, krivo, da nas včasih noge same nesejo tja, kjer, kot zmajuje z glavo pamet, nimamo kaj iskati.

Morje na robu zime lovi oranžno svetlobo zahoda, ki obliva zasnežene Dolomite in Alpe na obzorju. Burja odžene še tisto malo toplote, ki je premore mrzlo sonce. Barve pa šele zdaj dobivajo pravo moč. Mogoče je to tisti čar, ki toliko ljudi zvabi na jug.

V zdravstveni čakalnici, kjer vsak čaka na prave besede, živahna govorica, v kateri poskakujejo besede iz slovanskih, romanskih in germanskih gnezd, pljuska kot morje.

»Zdaj ko sem kambjala kolor, me končno jemljejo resno,« pravi medicinska sestra in s svojim smehom izpod rdečkastorjavih las nekdanja blondinka v trenutku prežene dolgčas.