Najlepša jutra so zjutraj, je ugotovil Ivan Volarič Feo. Iste besede je uporabil tudi Marin Medak, ko so ga davi prebudili iz globokega sna in ni vedel, ali sanja ali pa je res sredi oceana, 4000 metrov nad morskim dnom in dve tretjini poti od cilja. Ko so si po dolgem veslanju privoščili štiri rezine domače salame in sira, je Marinov soveslač Alastair skoraj bruhnil v jok. Zaradi navadne salame sredi oceana.

Egon Zakrajšek, eden od šefov v Ameriški centralni banki, modelira in analizira vpliv ekstremnih dogajanj finančnih trgov na ekonomsko rast (in na pajdaški kapitalizem).

Igor Gregorič iz Prvačine, pomočnik direktorja programa za transplantacije v Texas Heart Institute, se pripravlja na presaditev 300. srca in vse pogosteje kupuje letalske vozovnice za Slovenijo.

Anže Slosar v New Yorku na Brookhavenskem nacionalnem laboratoriju meri vesolje in riše »zemljevid« zvezd - »vesoljevid« pravzaprav. Včasih sanja o tem, kdaj si bo v domačem Kopru lahko spet privoščil vožnjo z mopedom po zadnjem kolesu. Na tihem pa še zmeraj upa, da mu bodo piranski uradniki enkrat le dovolili zdavnaj zasnovano postavitev učne poti in sončne ure v Fiesi.

Petra Majdič ima življenjsko željo: vsaj za tri mesece sestopiti z vlaka »vsakdanjega ritma - moraš« in početi nekaj zase, čarobno, predano tišini in naravi.

Andraž Teršek lista po ustavi in tuhta, zakaj je nočejo razumeti, kako bi jo dopolnili in kaj lahko sploh še naredil, da bi spremenil klimo na barju.

Zlatko Novogradec je pravkar vrgel mreže za liste in pašare, tam nekje za Punto.

Marjanu Vuku iz Lucije se je po nastopu v časopisu izopolnila želja: dobil je nove prijatelje, lepo in toplo besedo, stisk roke. »Vse drugo je manj pomembno,« pravi po svojih osmih križih ... Kje vse so naše ladje, kaj! Nobene zadrege nimamo pri izbiri kandidatov za nosilce odločilnih funkcij.

Petra Majdič Foto: Uroš Hočevar