Najlepša jutra so zjutraj, je ugotovil Ivan Volarič Feo. Skoraj iste besede so privrele tudi iz Marinovih ust, ko so ga pred nekaj dnevi prebudili iz globokega sna in ni vedel, ali sanja ali pa je res sredi oceana, 4000 metrov nad morskim dnom in samo še pol poti od cilja. Ko so si po dolgem veslanju privoščili štiri rezine domače salame in sira, je Marinov soveslač Alastair skoraj bruhnil v jok. Zaradi navadne salame sredi oceana.

Egon, eden od šefov v Ameriški centralni banki, modelira in analizira vpliv ekstremnih dogajanj finančnih trgov na ekonomsko rast (in na pajdaški kapitalizem). Igor iz Prvačine, mojster za transplantacije, se v Houstonu pripravlja na presaditev 300. srca in vse pogosteje kupuje letalske vozovnice za Slovenijo. Korenine pač terjajo svoje.

Anže v New Yorku na Brookhavenskem nacionalnem laboratoriju meri vesolje in riše zemljevid zvezd – »vesoljevid« pravzaprav. Včasih sanja o tem, kdaj si bo v domačem Kopru spet lahko privoščil vožnjo z mopedom po zadnjem kolesu. Na tihem pa še zmeraj upa, da mu bodo piranski uradniki enkrat le dovolili postaviti zdavnaj zasnovano učno pot in sončno uro v Fiesi.

Petra ima življenjsko željo: vsaj za tri mesece sestopiti z vlaka »vsakdanjega ritma – moraš« in početi nekaj zase, čarobno, predano tišini in naravi. Andraž lista po ustavi in tuhta, zakaj je nočejo razumeti, kako bi jo dopolnili in kaj lahko sploh še naredi, da bi pomagal spreminjati klimo na barju. Zlatko je pravkar vrgel mreže za liste in pašare tam nekje za Punto. Marjanu iz Lucije se je po nastopu v časopisu izpolnila želja – dobil je nove prijatelje, lepo in toplo besedo, stisk roke. »Vse drugo je manj pomembno,« pravi pri svojih osmih križih ...

Kje vse so naše ladje, moje znanke! In koliko kandidatov za nosilce odločilnih funkcij okoli nas, kaj?

Odločitve o ceniku komunalnih privezov v Izoli ne bo še vsaj en mesec Foto: Boris Šuligoj/Delo