Dobro jutro: Komu pojejo?

Že pred šesto zjutraj so začeli. Soparica jadranskega otoka je torej že prestopila 27 Celzijevih stopinj, ko so se samci kot na dogovorjeni znak vsi v isti sekundi oglasili in potem neutrudno v zboru cvrčali, peli in »žagali« do trenutka, ko jim je nevidni dirigent ukazal tišino. Budnica zbora samcev velikega škržata je za nekatere počitnikarje celo moteča, za mnoge od nas je njihov sicer monotoni zvok šele od narave izdano dovoljenje, da lahko začnemo zares uživati najtoplejši del leta. Dolgo smo pripravljeni begati z očmi po borovcih in črnem hrastju, da bi uzrli barvno dobro skrito žuželko z njenimi mrežasto vzorčastimi krili, ki nas zjutraj prebuja, popoldne uspava, ob vročih večerih pa napoveduje že naslednji pregret dan.

Na poti proti domu sem jih pogrešal, priznam, pa čeprav je bila trda noč, a sem moral biti buden tudi brez njih. Kot bi to slutili njihovi daljni sorodniki, pa so me v vinski deželici že pričakali črički s svojim blagozvočnim napevom. Ne sicer s tolikšnim zborov samcev, ampak kakšni trije ali štirje solisti pa so si le vzeli čas zame in me sprejeli, kot se za vrnjenega domačina spodobi.

Letos so hitro zapeli in nikoli ne bom izvedel, kako vinski čriček sploh ve, kdaj je treba začeti peti to hvalnico pijači, ki je sam najbrž sploh ne pokusi in ne mara. Ali pa smo mu to povezavo pripisali le vinoljubci, v resnici pa s tem nima in noče imeti nič? A njegovo prijetno in pomirjujoče oglašanje ostaja – spet le za tiste, ki ga poslušamo radostno in spoštljivo.

Nekje tam daleč na Jutrovem imajo čričke zaprte v spalnicah. Tam dekletu ali ženi namesto šopka lahko kupiš črička v majceni kletki; pri nas le odpreš okno, pa vaju že boža njegova ljubeča pesem in še vonj poletnih rož ali pravkar pokošene otave se ob nočni rosi razdiši vse do vzglavja.