Dobro jutro: Kragulja

Danes je rojstni dan planinskega čaja. V Kranjski gori je žurka na smučišču. Kje pa drugje, če je bil ta abraham desetletja zvesti spremljevalec naših smučarskih reprezentanc. Prireditev so si zamislili v humornem duhu, poimenovali so jo 1001 smeh.

Priključimo se razpoloženju. Ko so na Žitu raziskovali zgodovino svojih čajev, so naleteli tudi na fletno anekdoto, ki pravi takole: nekoč je obrat za predelavo zelišč v Gradišču na Primorskem obiskala politična delegacija iz tujine. Pri ogledu proizvodnje je nekdo iz delegacije vprašal tedanjega direktorja Droge, skoraj legendarnega Marčela Kralja, kako se imenuje zelišče, ki se je pravkar vrtelo v mlinu.

Kralj se je nasmehnil in samozavestno odgovoril: »Kragulja.« In je delegacija šla zadovoljna naprej. Kasneje je direktor obrata, po pripovedovanju, ves začuden šel h Kralju in rekel: »Nisem vedel, da predelujemo kraguljo.« »Saj tega tudi tisti v delegaciji niso vedeli,« mu je odvrnil Kralj. Simpatična, neškodljiva objestnost in samozavest.

A ne brez temeljev. Planinskega čaja, na primer, Slovenci vsako leto spijemo 22 milijonov skodelic in je tako vsekakor najbolj zaželeni petdesetletnik v Sloveniji – verjetno zato, ker je športno »grajen«. Vsak, ki ga pogleda, se takoj spomni na Yu Ski Pool, Podarim-dobim in na zimske olimpijske igre v Sarajevu. Če je v skoraj nespremenjeni recepturi zdržal petdeset let, je očitno ljudem pri srcu. Dober je. In zelo veliko možnosti je, da si ga boste danes zaželeli – Žitova raziskava pravi, da 43 odstotkov Slovencev seže po čaju, ko je zunaj mraz in sneg. Eno kraguljo s kančkom mleka, prosim.