Dobro jutro: kraljici bankin

Z red corvette sva to poletje nesporni kraljici bankin. Bičikleta ve, katera je ravno prav stabilna, na kateri pa drsi. Ni lepšega kot ustaviti na utrjeni bankini, kjer lahko corvette pretegne pedala, jaz pa napravim požirek s pogledom na lepote za nama in vzpenjajoče izzive pred nama.

Oni dan sva si jo spet izbrali – bankino. Za postanek med dvema plohama. Bankina, corvette in mir koruznih polj. Idealna kombinacija. Ki pa ni trajala dolgo. Ker smo dobile družbo. Zadihanega Dajmimirja. Tačas ko je poplakoval grlo, si je njegov »gorc« poznavalsko ogledoval corvette. Nakar tudi Dajmimir pogleda. In sicer mene, bitje ob corvette: »Da se nisva midva že nekje srečala?« Moj pogled je vprašaj: »Hmmm?« »Ja, od nekod se poznava.« »Hmmm!!« »Ali se morda motim?« »Mhm.« Neuspelemu prvemu poskusu sledi drugi: »Je lepo tu pri nas, kaj?« »Mhm.« »Ampak vi niste od tu?« »Eee.« Tudi drugi poskus je srečno mimo. Opazim, da je corvette že malce nestrpna. Dajmimir poskuša še v tretje: »Toda očitno poznate te kraje. Že dolgo?« Že čutim corvettino jezico. Ukrepati bo treba. Privzdignem čelado, ošvrknem Dajmimirja in s sanjavim pogledom, prilepljenim na točko v daljavi, z nostalgijo v glasu rečem: »Dooolgo. Odkar je imel tamle čez sošolec petdeset let ...« Ne prijatelj, stric ali celo ata! Samo sošolec ima lahko enak nabor let ... Odlepim pogled. Besedica petdeset ima neverjeten učinek. Dajmimirjev pogled govori: »Aa?« Potem se ozre v nebo, reče, da bo vsak čas ploha in v naglici odbrzi. Najbrž gre gledat, kje bo lahko čez kakšnih deset let tudi on proslavil – abrahama ... Zaslišim zmagoslavni corvettin vzdih: »Končno spet sami. Človek bi kar eno prižgal.« In sva jo. Pipo najinega miru na bankini. Ki ga je tokrat zmotila – corvette: »Čuj, kdaj si pa ti bila tamle čez na kakšnem abrahamu?« Ah, corvette, ne poizveduj. Ker vedeti je greh ...