Dobro jutro: Kresničke

»Glej, tam je, nad sosedovo solato.« »Kje, kje?« »Tam. In tam je še ena. Pa tam.« Ob poletnih večerih se z našega vrta razlegajo navdušeni vzkliki. Vpijem jaz, vpijejo otroci. Občasno iz hiše zaslišimo poziv, naj se vendar umirimo, saj je ura že pozna. A mi se ne damo. Večeri okoli kresnika so čarobni in imajo poseben pomen, odkar sva s prvorojencem prvič opazovala kresničke v poletni noči.

Potem je to postala tradicija, ki se je samo še utrdila med prebiranjem knjige Zelo osamljena kresnička. Njen avtor Eric Carle je sicer najbolj znan po knjigi Zelo lačna gosenica, toda svojo ljubezen do narave je znal preliti v številne druge. »Osamljena kresnička je zagledala luč in ji poletela naproti. A to ni bila druga kresnička, bila je le luč, ki je svetila v temi,« je njegove besede poslovenila Bina Štampe Žmavc.

Z Carlejevim besedilom so tudi te drobne žuželke dobile svoje mesto v svetovni književnosti. V naših očeh edino pravilno. Prav zgodbe, ki jih prebiramo v otroštvu, najbolj zaznamujejo dojemanje živalskega sveta. Tiste živali, ki se nam prikupijo v otroštvu, spoštujemo tudi kot odrasli. Zaradi risanke Toro in Pončo, na primer, dolgo nisem marala štorkelj. Vključiti sem morala razum, da sem se lahko predala njihovi lepoti. Zdaj so tudi te lepotice del družinske tradicije. Vsako poletje jih opazujemo v panonski nižini in poznavalsko vzklikamo gólya, gólya, ko jih ugledamo na dimnikih ali telegrafskih drogovih.

Kresnice (lat. Lampyridae), ki jim v angleščini poetično rečejo firefly, pa priletijo na dom. Ob večerih letajo nad bližnjimi vrtovi. Zdaj vemo, da z bioluminiscenco ustvarjajo hladno svetlobo, s katero pritegnejo partnerja ali plen, in da so najbolj priljubljene nočne kresničke, čeprav veliko vrst leta podnevi. Naše bodo vse do takrat, ko bodo otroci zrasli, se zaljubili in v poletnih večerih raje v nedrjih nosili praprotno seme ali šepetali svoji Titaniji. Potem bodo kresnice samo še moje in z njimi nemara še šopki kresnih rož.