Tiskane izdaje
Prepričana sem, da morajo današnji učenci generaciji svojih staršev izraziti globoko spoštovanje, ker jim je uspelo končati šole brez googla in wikipedije. Kako mukotrpno je moralo biti pridobivanje znanja brez točnih odgovorov, do katerih se pride z enim samim klikom na vrata spletnih vsevedov! V tistih časih je bilo treba najprej vedeti, kjer počiva določeno znanje, v katero enciklopedijo je treba pogledati in v katerem zvezku je treba iskati. Moralo se je konceptualizirati, generalizirati, analizirati in povezovati. Moralo se je tudi vedeti, kako je mogoče iz starega znanja v oguljenih knjigah ustvariti novo znanje v mladih glavah.
A če nekoliko bolje razmislim, je bilo pravzaprav tudi takrat tisto najpomembnejše isto kot danes: moralo se je verjeti v to, da ni isto znati in ne znati, in da svet jutri ne more biti boljši, če danes nikogar nič ne zanima. Nedavna PISA (Program za mednarodno ocenjevanje učencev) je pokazala, da so najboljši učenci Azijci.
Dobro, deloma je to zato, ker živijo v »izpitnem peklu«, ker jih od majhnih nog trenirajo, da rešujejo matematične naloge ob športni štoparici, saj v življenjski tekmi ni dovolj biti samo točen, treba je biti tudi hiter. Pomembno pa je nekaj povsem drugega. Na Kitajskem in Japonskem je večina 15-letnikov prepričanih, da se lahko prej uspe z napornim delom kot s prirojeno nadarjenostjo. Večina se jih šola zato, ker so prepričani, da jim bo znanje omogočilo boljše življenje in – kar je najpomembnejše od vsega – 84 odstotkov jih naloge ne bo potisnilo v stran samo zato, ker je težka, temveč bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da pridejo do prave rešitve. Z googlom ali brez njega, pot v boljše življenje gre vedno po liniji težjega odpora. Liniji nepopuščanja. Liniji, vzdolž katere se odgovor vedno išče s svojo glavo in v lastnem znoju. Liniji, na koncu katere človek strastno vzljubi probleme in težave, saj se brez njih ne bi naučil tistega najdragocenejšega: znanje je to, kar je tudi življenje. Ista svetinja in isto trpljenje.
