Januar 2012. »Halo? Policija Sežana.« »Joooooj,« se odzovem. »Nič hudega, veste, vašo službeno kartico smo našli.« Aha, ja, že vem... se spomnim nekaj hipov zatem, ko mi prijazen ženski glas sporoči, da je nekdo iz tamkajšnjega lovskega društva prinesel kartico in da so s težavo prišli do njene lastnice. Varstvo osebnih podatkov in podobno.

Res sem v tistih kraških krajih lani spomladi iskala beluše. In izgubila kartico. Že takrat sem razmišljala o tem, da jo je vzela tista razraščena gozdna gmota. Vejevja je bilo v nepreglednih količinah, asparagusa, ki v svojem brstju prinaša tanke, toda slastne zalogaje, pa ni nikjer. Spomnila sem se, da je bil moj prvi (avtocestni) izhod v lovu na beluše – pač Kras. Toda našla nisem nič. Dan je še žarel, brez šopka belušev se ne vrnem! Naslednja postaja je bila tam nekje pri Hrastovljah. Našla sem jih šele malo naprej od Ankarana ...

Da nimam kartice, sem opazila šele naslednjega dne, ko sem zvonila športni redakciji, ali mi lahko odpre vrata. Takrat še nisem vedela, da je kartica odšla z beluši. No, redakcija na frontalnem mestu službenega vhoda je, naveličana nenehnih motenj, izobesila opozorilo »za vstop pokličite pristojne posameznike«. Iskala sem jo, verjemite, iskala. Pregledala vse stare torbe, obrnila žepe, iskala pod omarami in med papirji, naslonjenimi na okenski polici. Na koncu sem naročila novo, je šla stara pač belušem žvižgat. Kako lepo sem jo »našla«, razmišljam. Pred leti so nam izpred hiše ukradli avto, en tak clio, nič posebnega. Od policije ni bilo niti glasu o iskanju krivcev. Tudi zato me je presenetil klic sežanske policije, kjer so našli kartico, se angažirali, sporočili in povedali, kako so postopek izvedli. Policija, ki ne najde ukradenega avta na Jarški cesti in niti ne sporoči, da ga ne more najti, bi morda potrebovala lovce. Ne vem. Razmišljam.

Foto: Dragica Jaksetič/Delo