Tiskane izdaje
Maraton ni za vsakogar. Le malokdo je rojen zanj. Še Filipid je po prihodu v Atene izdahnil. Dobitnik zlate medalje v Seulu Gelindo Bordin je v življenju pretekel samo 16 maratonov. Samo? se začudim. »Ja, ampak sem jih zmagal 12,« se zasmeji. V Portorožu je Anders Forselius tekel svoj 156. maraton. »Vsak teden tečem enega,« pove, kot bi govoril o hoji v kino. Pred dobrim mesecem je tekel v Tokiu, nato v Seulu, Atenah, Milanu ... Zdaj se ogreva za bostonski tek, prihodnji teden se vrača v London ... Vmes kolesari po 150 kilometrov na dan. »Počivam in se regeneriram na kolesu,« pove Šved. A vzbudi začudenje, ko pove, da teče z dvema mrtvima v škatlici za pasom. Z mrtvima? V Kaliforniji je pač srečal mlado gospo, ki je izgubila dvanajstletnega sina, ta pa je hotel biti po smrti na vseh koncih sveta. Dala mu je kupček sinovega pepela in zdaj ga stresa po svetu. V Montani pa mu je vdova na podoben način zaupala pepel pokojnega moža. Američanke pač!
Anders teče že trideset let. Kdo ve, če bo pri triinosemdesetih še vedno tekel. Tako kot Fabio Ivančič iz Izole. Vsak teden teče dvakrat po devet kilometrov. V Portorožu je tekel polmaraton. Nikoli ga ni premamil maraton. Ampak v službi je (kot računovodja) delal 47 let. To pa je maraton! Vsakdo od nas je neke vrste maratonec. Ste izračunali, koliko kilometrov ste do zdaj naredili na poti v službo, koliko tipk pritisnili, kolikokrat ste pomili posodo, namazali kruh z marmelado ...?
Anders se je raznežil, ko sem mu rekel: Hur mår du? Mår du bra? In ko sem mu razkril, kako so sredi šestdesetih Švedi počitnikovali v Portorožu in smo se na učili švedščine zaradi svenskih flick. Pravi, da bi lahko živel v Ljubljani kot v drugi domovini. Ob Andersu človeku nehote butne v čelo spoznanje o tem, kako velika vas je ta svet!
