Dobro jutro: Med poštenimi ljudmi

Veliki prodajni centri z mega živilskimi samopostrežbami se med seboj ne ločujejo samo po blagovnih znamkah ter bolj ali manj uspešnem zasipavanju potrošnikov z dnevnimi reklamami in popusti v poštnih nabiralnikih in televizijskih reklamah. V nekaterih trgovskih verigah je tudi več poštenih kupcev kot v drugih.

Na bankomatu v enem takšnih trgovskih centrov sem pozabil dvignjeni denar in naslednji dan pohitel v banko, ali je morda njihov informacijski sistem to zaznal ali pa, upanja sem gojil prav malo, se ni morda celo oglasil najditelj. Kje da sem denar pozabil, so me pobarali, in mi, ko sem izustil ime blagovnega centra, pojasnili, da jim od tam najditelji prinesejo največ na bankomatih pozabljenega denarja. »Ali je torej tam največ raztresenih dvigovalcev denarja?« sem vprašal. Pa se je bančna uslužbenka nasmejala in odvrnila, da niti ne. »Veste,« je pojasnila, »tisti center ima najbolj cenena živila in tam nakupuje največ revnejših ljudi, med njimi pa je tudi v teh časih največ poštenjakov, ki vedo, kako veliko denarja je 100 ali 150 evrov. Prijav pozabljenega denarja v drugih centrih nimamo nič manj, le najditelji nam ga nazaj v banko ne prinesejo skoraj nič.«

Ne bom omenjal, niti kje se mi je zapisano pripetilo, ali torej v Tušu, Sparu ali Mercatorju, niti v katerem kraju. Sem pa že kdaj prej opazil, da se razslojevanje vse bolj kaže tudi v živilskih trgovinah, med katere omenjenim večjim verigam prištejmo še Lidl, Hofer in Eurospin.

Če hoče človek nakupovati med bolj prefinjeno klientelo, gre k francoskemu trgovcu, če hoče srečati ljudi iz sosednjih občin, k nizozemskemu, če se prišteva k lokalnim pomembnežem, k slovenskemu sosedu, če mora med nakupovanjem preštevati drobiž v denarnici, pa v trgovino katerega izmed preostalih trgovcev.

Ob srečni najdbi pozabljenega denarja me je obšlo spoznanje, da nakupujem v dobri družbi. Med revnimi, a poštenimi.