Dobro jutro: Med visoke trave ...

Prežvečil sem prve travniške kislice. Kot lani, kot v otroštvu, kot vedno: slast zemlje, omamna grenčina, ki je v spominu takoj nadomestila okus zadnjega regrata izpred nekaj dni. Na eni zadnjih reber, kjer gospodar še kosi s sklepano koso, ne rastejo samo kislice, trave, trpotci in vse tiste cvetice osončene senožeti, tam mi med rastlinje vedno znova primigotajo najlepši verzi, ki sem se jih doslej naučil na izust. »Trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje, trave so daleč od ljudi,« me je naučil Ivan Minatti, ki je pred skoraj letom za vedno odšel med visoke junijske trave. Veliko dušo in njihove mehke zelene roke sem poznal že prej, le da za takratne občutke pač nisem našel takšnih besed, kot jih v stihe zažvrklja poet.

Maja in junija je treba hoditi med trave. Treba je tam sesti med kozje brade in ripeče zlatice, med migalice in stoklase, dotikati se je treba lisičjega in mačjega repa, začutiti ostrino robov pasje trave ali med dlani stisniti dolgi list trpotca, s katerim bi v orkestru lahko igral najnižje akorde. Črna deteljica zdaj komaj še kaže svoje kobulice, ki bodo kmalu polne medu, glavinec svojega vijoličastega cveta še ni razšopiril in je še skrit v trdne luske cvetne čaše, pa tudi navadna pokalica še nima tistih mehurčastih kožno prozornih posodic, da bi jih stiskal med prsti ... vse to šele prihaja in treba bo še večkrat priti na cvetočo senožet. Njenega gospodarja ni popadla ekonomska računica večkratne košnje, pa vedno pusti, da trave in cvetice ne le zacvetijo, ampak tudi ocvetijo in se osujejo dol k mravljam in drobnim kobilicam. Še nikoli ni privihral z vilami, ko me je opazil, da ležim med njegovimi travami, ni renčal, da mu jih bom polegel.

Samo klobuk rahlo privzdigne tam doli na ozki njivici ali na drugi strani hriba pod gozdom. Tako se sporazumevava, odkar sva enkrat samkrat skupaj sedela med njegovimi travami. »Med travami je vse razumljivo in preprosto!« Hvala, poet!