Dobro jutro: Na štangi

Moja red corvette ga je kot takega detektirala že po peti besedi. V trenutku smo se torej na prizorišču znašli en mačo in dve ženski. Ena s težkim karakterjem in druga, s pritiklinami vred, »zicem«, »balanco« in dvema kolesoma, težka komaj kaj več kot trinajst kilogramov. Mačo, kakšnih stotih kilogramov, stoji in gleda najin prihod na cilj, kako zgornja sestopi, prime spodnjo in jo naloži na prtljažnik avta. V maniri pravih moških počaka, da je opravljeno tudi najbolj »umazano« delo, nato pristopi in poznavalsko navrže: »Pa naj še kdo reče, da ženske niste rojene za kolesarjenje. Ni lepšega kot ženska na – 'štangi'. Takoj jo popravim, če je treba.« Corvette je skoraj dol padla. Nisva vedeli, katero bi vzel v popravilo. Okvarjena ni bila nobena ...

Odpeljeva se. Jaz s smehljajem na ustnicah, ona s tresočimi pedali. »Nobena normalna ženska se mu ne bi smehljala,« je besno rožljala z verigo. Kako ne? Eno poletje v 21. stoletju in en »gumidefekt« sta zadoščala, da je nebo dobilo dokaz: evropski moški »štange« pač ne znajo popravljati. Zgodilo se je sredi gozdnega rezervata, ko me je corvette prvič izdala. Stopim z nje in jo rinem.

Kar za seboj zaslišim kolo in moški glas: »Guten Tag.« Človek bi rad pomagal. »Danke, hvala, pomoč že prihaja.«

Pride drugi. Po francosko bi rad vedel isto kot pred njim Nemec. Moški ... Kar naprej ista vprašanja. Potem pa se čudijo vedno istim odgovorom. »Merci, ne.« Le kaj naj s teboj, če nimaš »pumpe«, jaz pa ne »flike«?

Nato – Italijan, kot se izkaže. »Pribremza« in žametno vpraša: »Boli?« Corvette umolkne. Jaz gledam, iščem kri, nato se vdam: »Boli. Le da ne mene.« ??? »Bičikleto,« pokažem na gumo. Vsa žalost starega Rima se je zrcalila v otožnih očeh, ko je rekel, da bičiklet žal ne zna popravljati.

Pa naj mi še kak mačo omeni, da bi popravil, če bi bilo treba ...