Dobro jutro: Naša Vesna

Danes ima osemdeset let Vesna. Igralka iz istoimenskega filma Františka Čapa. Metka, ki je igrala Janjo, hčer profesorja Slaparja – Kosinusa. A ker oddaljeni fantovski opazovalci niso poznali njenega imena, je postala Vesna.

In v tej vlogi se je leta 1953 znašla komaj dvajsetletna Metka Gabrijelčič. Od takrat je skoraj nismo več videli. Ostala je v zdaj že kultnih prizorih, ki jih gledamo dobrega pol stoletja. V Ljubljani zgodnjih petdesetih, na robu grajskega griča, med razposajeno fantovsko trojko, s pismom, prispelim po pomoti v roki (»Ko poslušam melodijo svojih gosli«), na jadralnem letalu, pri progresivnem umetniku, ki poleti slika ledenike, pozimi pa rože, pri študentski mami Kocjan, strogem očetu matematiku (»Punca leta s fantom, namesto da bi sedela doma in študirala.«) in prizanesljivi teti (»Prav nič se ne bojim zanjo, zaupam ji!«).

Vesna je v svetu črno-belega slovenskega filma ljubezen postavila pred vzgojo in mlado generacijo pred staro. Film, ki smo se mu smejali, film, ki je zgradil prve temelje slovenskega Hollywooda, film, ki je prinesel glamur in ustvaril prve filmske zvezde pri nas. Ženske so sanjale o Vesninih oblekah, moški o njenih očeh. Dolgo je ostal najbolj gledan slovenski film vseh časov. Samo premiero si je ogledalo skoraj 95.000 gledalcev.

A kot vsaka čisto prava zvezda je tudi prava Vesna izginila na vrhuncu svoje slave, tako rekoč takoj, ko so ugasnile kamere. Neznano kam, govorilo se je o gradbeništvu, službi, družini. Žarometi je niso več zanimali, slava tudi ne.

Slovenski kritiki so si edini: film Vesna je prinesel pomlad v slovensko kinematografijo. Ustoličil je dekle, ki nikoli ni postala profesionalna igralka in o njej vsa desetletja nismo vedeli nič drugega, kot da bi si jo še želeli srečati na filmskem platnu. A nismo imeli sreče. Počakala je le še na Čapov maj in izginila. A kljub temu je ostala naša skupna pomlad. Naša Vesna.