Tiskane izdaje
Če je to poletje kaj zares dragocenega, so to dolga jutra rosnih trav in čez dan ne preveč pregrete poti: rajsko poletje za človeka, ki si želi spet pod tisto drevo, s katerega je nekoč (za vedno?) stopil še precej žival in že malo človek. Za tistega, ki zna biti del narave, pa se ne ukvarja zgolj z mislijo, kako bi se od nje oddaljil in izoliral. Prehojena zgodovina človeštva je v resnici le njegova »energetska sanacija«: čim toplejša (in nerazumljivim zakonitostim všečna) oblačila, čim bolj debeli podplati in temu toplotno primerni čevlji, pa rokavice, šali, kapuce, dežniki, celo dodatno ogrevana oblačila, vse nepremočljivo in vse sterilno ...
Ni pa bolj svobodnega občutka, kakor odvreči vse to, odstraniti vso izolacijo med telesom in naravo – in to ne zaradi modnih zapovedi, ampak zaradi lastnih občutkov, čutenja, sproščenosti in spet najdene poti pod tisto prvinsko človekovo drevo. Pot tja pa vodi čez jutranjo rosno travo, ki jo je treba brisati in božati z golimi in bosimi nogami; vijuga skozi poletni naliv, v katerem zavijajoči veter ne mara nobenega dežnika; prebija se čez razbohotene koprive in bodeče divje robidnice; zavije na pot z ostrimi robovi razsutega kamenja – in ves čas se vse to dotika, zaletava, bode in boža čim bolj razgaljeno človekovo telo, da čedalje bolj spet postaja neločljivi del narave. Tako narava naenkrat kot po čudežu in nehote postane človekov organ in po nekaj naslednjih skokih čez podrta debla, po brodenju čez hladen potok, žvečenju nekaj zeli, nabranih ob poti, nevede kdaj se ta bosi in napol goli pohajač sam prelevi v organ te vseobsegajoče narave.
Takšne poti seveda ni mogoče najti s tistimi, ki so bosonogo hojo zlorabili za komercialne apetite, ali tistimi, ki so športnim copatom odstranili podplate, jih podražili in pridigajo, kako zdravo je teči in hoditi bos. Bos, nag, neizoliran od narave je le človek sam na poti spet do svojega zgodovinskega drevesa, da bi pod njim lahko zaživel še enkrat brez že poznanih zablod in napak.
