Dobro jutro: Nekaj flanc

Torej: v začetku junija je novica ta, da so branjevke končno – brez zmajevanja z glavo – od sebe pripravljene dati flance poznega zelja. Če ga namreč posadimo prezgodaj, naredi glave že v visokem poletju, nato pa te klavrno in neurejeno počijo in lastniku ne ostane drugega, kot da jih prav na silo porabi, sem bila poučena maja.

Zelje je, berem kredibilno literaturo, najstarejša od vseh užitnih zelenjav, s katerimi se je srečal prednik sodobnega človeka – ampak to seveda v prvinski obliki, ki ima kaj malo skupnega z vsem, kar je načrtno gojenje iz te zgodbe ustvarilo dandanes. Prav nikoli, berem naprej zgodovinarko hrane Maguelonne Toussaint-Samat, pa zelje ni bilo sofisticirana zelenjava. Zaradi smradu pri kuhanju in po porabi se ga je držala stigma hrane, ki na mizi gentlemana nima kaj početi. Ker so pri nas spet aktualni antični časi: najbolj je bil po zelju znan kontroverzni filozof Diogenes (živel je samo od zelja in je živel v sodu). Zapisan je njegov dialog z mladim pripadnikom hedonistične šole, znanem po tem, da se je rad prilizoval mogočnikom. Diogenes ga je podučil, da mu tega ne bi bilo treba početi, če bi živel samo od zelja. Mladič pa je samo obrnil stavek in rekel, da mu prav zaradi prilozovanja – od zelja ni treba živeti. Toliko o filozofiji iz starih knjig.

Mene pa trenutno bolj muči neka druga knjiga, ki me pravkar čaka na  nočni polički: Svetlana Slapšak: Zelje in spolnost. Nisem še začela, upam pa da ni kakega poglavja o srednjih letih in zelju. Še včeraj sem poslušala Dead Kennedys, danes stojim na trgu v vrsti za zeljne flance. Je to konec?

Šele začetek. Diogenes je dočakal devetdeset let.