Dobro jutro: Nekateri so za vroče

Vročina nekaterim ne da dihati. Naša znanka pa je malo čez poldan, ko je tolklo 36 v senci, v nedeljo veselo prikolesarila mimo. »Poglejte! Prvič letos lahko kolesarim v sandalih. Drugače me vsako poletje zebe in moram obuti copate z nogavicami.«

Ljudje smo pač različni. Medtem ko se nekateri na prvem rekordno toplem soncu stopijo, kot bi bili masleni, je drugim »ravno prav prijetno toplo«. Tako so mi solinarji te dni zatrjevali, da je še sreča, ker je še zgodaj in ker menda malce pihlja in ni vroče. Njim res ni bilo. Pod trdim soncem so bili odeti v dolge rokave in dolge hlače, z debelim slamnikom in v gumijastih nogavicah na taperinih, obračali so na tone soli, pa niso prav nič kuhali. Delovali so povsem običajno. Z mene je teklo kot za stavo.

Vročina je relativna stvar: medtem ko kmetje tarnajo, da jim je pobralo ves pridelek, se solinarji veselijo vsakega novega sončnega dne. Podobno sladoledarji, da o turističnih delavcih, ki te dni prodajo vsaj kakšno limonado več, ne govorimo.

Čeprav je zdaj sezona toplih znanstvenikov, ki trdijo, da se svet ogreva in da je prava katastrofa, so celo 40-stopinjski vročinski rekordi samo relativno katastrofični. Pa kaj, če imajo toplogredniki navsezadnje celo prav! Če ne bom mogel več pridelovati paradižnika, bom gojil limone, banane, ananas, datlje ... In če se morska gladina dvigne za pet metrov? Pravzaprav premalo zame. Meni bi prišlo prav, da se dvigne za 15 do 17 metrov. Potem bi z balkona lahko lovil ribe ... In odprl turistično agencijo za vodenje turistov na oglede potopljenega srednjeveškega mesteca.

Nekateri smo za vroče. Vsaj do novega leta. Ker vemo, da bodo najpozneje sredi decembra zmagali tisti iz nasprotnega tabora, ki ves čas vztrajajo, da se Zemlja nevarno ohlaja. Januarja bo njihova teorija držala kot pribito. Zato: naj bo vroče še vsaj nekaj tednov. Dlje nam še nikoli ni neslo.