Dobro jutro: Nešplje

Srečal sem ga na strmem pobočju haloškega Avguština. To in že nekaj prejšnjih juter je pasje stiskalo za nohte. Z majhnega skrivenčenega drevesa je obiral mehke, rjave, rahlo razpokane plodove. Po oranžnorumenih šibah beke se je videlo, da je svojo košaro spletel šele pred dnevi. »Probaj, zdaj jih je mraz omedil in moja Rozika nama bo iz njih skuhala odličnega kompota za nekaj naslednjih dni! Pa še za marmelado bo ostalo. Edino z njimi si v drobovje naseliš zimski spokoj. Če pa jutro začneš s korajžnim požirkom žganja, ki sem ga pred tednom skuhal iz brekovih sadežev, pa ti tako ali tako nič ne more do živega...«

Počasi sva jemala nabrane nešplje iz korpice in med sesljanjem sladkega mesa iz njihove usnjeno krpaste kožice mi je mirno razkril, da jima je zmanjkalo jabolk, pa tudi krompir se že hitro pobira iz kleti. Rozika tudi že lušči zadnje stroke na podstrešju posušenega fižola, do prvih pomladanskih pridelkov pa je še daleč. »Čez zimo nisva nič razmetavala, a šparati tudi nisva imela kaj. Kolikor sva rabila, toliko sva dala na mizo. Kako naj bi šparal, če nimaš dovolj? Lahko samo skušaš čim več dodati k tistemu, kar že imaš. Poiskati več! In hvala zdravim rokam in glavi, midva se znajdeva; dokler bo tako, ne bova ne stradala ne zmrzovala.«

Pomagam mu nabirati nešplje do vrha korpice. On pa je medtem kar obstal in ponosno razlagal, kako je bilo to zimo, ko dolgo ni bilo snega, lahko nabirati suhe veje in žagati podrta drevesa ter vse to nositi domov na rami. Pa koliko skoršev je nabral in so zdaj že tudi mehki od mraza in dobri kot kruh tako za popoldanski priboljšek, pa kutin je žena že nakuhala, fige sta vse posušila...

Polno kapo zrelih nešpelj mi je naložil za domov. V goli glavi pa so se mi motale dobrote, ki se ponujajo same po sebi vsepovsod: brek, skorš, beka, nešplja, kutina... Ne bo še lakote! Karel Veliki je bil veliki poglavar, ker ni zaukazal varčevati z jabolki, ukazal pa je še obvezno gojiti nešplje.