Dobro jutro: Odmik

Odmiki so nadvse blagodejni. To si že kaže vbiti v glavo.

Dobro dene, če se človek vedno znova odmakne od svojega okolja in lastne rutine, od navad in razvad, od časa, ljudi, vsaj nekaterih, in še posebno sebe. Seveda ni za odmik vedno nujen tudi fizični premik, zato ni treba čakati na dolgo vroče poletje, da bi na kakšnem drugem koncu sveta prišlo novo razodetje. Niti ne gre staviti vsega na lenoben konec tedna, na še drugačen odmor, kratko pavzo ali sproščen oddih. In kaj šele, da bi človek upal na starost. Odmakneš se že, če se malce literarno zamakneš. In zamakneš se, kadar se odmakneš. Nadrealisti so se znali – igrati. Tako so premikali še druge.

Misliš svoje misli, potem pa nenadoma spremeniš njihov tok in pritisneš še na drug register, ne le glasovni, ampak tudi intelektualni, morda celo umetniški. Po surrealistično skočiš vase in se spustiš po sebi v nezavedno, dokler spet ne prideš k sebi, kjer koli in kakršen koli že. S seboj in okolico eksperimentiraš tako, da rečeš levo, a pokažeš desno, čeprav hodiš naravnost. Molčiš, ko bi moral govoriti, saj vendarle vsi govorijo, in nekaj glasno blekneš, ko vsi molčijo.

Tečeš nazaj, čeravno gre karavana naprej. Deluješ resno in strogo togo, v resnici pa si nagajiv duh, lahko da se delaš celo norca ali vsaj norega, tu in tam uničiš kakšno zabavo ... Besede vabiš na magnetna polja, kjer jih povezuješ v najbolj šokantno nemogoče zmenke, sanje niso zate nikoli le prazne marnje noči, avtomatična pisava pa ne samo smiselna blodnjava.

Nadrealizem je igra, ki je ni nikdar konec in jo vsakdo igra po svoje: literarno se odmakneš in mentalno zamakneš, da bi lahko bil že kmalu spet polno nazaj – z dobro poravnanimi mislimi za naprej.

Odmiki denejo karseda dobro, odmiki v nadrealistično literaturo prav tako. Težko jo je razumeti, a morda človek šele v njej bolje dojame sebe.