Dobro jutro: Padec z lune

Opekač kruha je po dolgih letih odpovedal s skromnim ognjemetom. Dve tehniški trgovini sta razočarali s skupno ponudbo samo štirih opekačev. Stopil sem še k enemu od velikih trgovcev in na polici zagledal pet opekačev po zelo sprejemljivih cenah. Vprašal sem trgovko, ki je podpirala police, kam vrnem starega.

»Ha, ha! Kaj takega pa še ne! In koliko zahtevate za starega?«

Zahvalil sem se in odšel vprašat na blagajno: »Da bi vrnili pokvarjenega? Še nisem slišala. Ja, v kanto ga vrzite, ne? No, vseeno vprašajte tistega gospoda na informacijah.«

»Kaj bi vrnili? Mi ničesar ne jemljemo nazaj!« je bil zasačen informator in v opaznem strahu pred norcem poklical višjo instanco.

Hitro se je prikazal vljuden gospod z znanjem: »Takšnega primera še nismo imeli. A menda zakon res predpisuje trgovcem, da pri nakupu novega aparata istovrstnega starega sprejmejo za reciklažo. Hm, mi smo splošni trgovec, ne za tehniško blago, morebiti nam ni treba izvajati predpisa?« »Že pred tremi leti so pri vašem tekmecu samoumevno prevzeli izrabljen aparat.«

»A tako? Kaj hočemo – Franci, prevzemi gospodov opekač! Ne, ne, počakaj – nimamo nikakršnih prevzemnic! Gospod, žal ne morem pomagati, a sem vam hvaležen za opozorilo in bomo problem v kratkem resno obravnavali.«

Samo zaradi prijaznosti instance ne povem naziva trgovca, ki je najbrž padel z lune. Nisem klical inšpekcije, ker so moje zasebne in poklicne izkušnje takšne, da večina inšpekcij ni pristojna za nič.

Ko je padal stari opekač v kanto, mi je padlo na pamet, da smo padli z lune mi, in ne trgovec. Ključ je v stavku: »Takšnega primera še nismo imeli.« Predpis velja že več let, prodajo kar nekaj aparatov, a še nismo prinesli niti enega starega v reciklažo!?