Dobro jutro: Pepelnica

Kakor pride za soncem dež, za volitvami nova vlada in za veliko ljubeznijo male sitnosti – tako pride za pustnim torkom pepelnična sreda. In to je danes.

Čeprav gre za ritual, v katerem sta naravni red letnih časov in religiozna vsebina popolnoma zlita, poznali so ga že stari Izraelci, danes ni praznika, ki bi bil v večjem nasprotju s sodobnimi življenjskimi standardi, kot je pepelnica. Na njeni strani je zapoved askeze, post, zavedanje minljivosti, na drugi strani pa kultura užitka, občutek razpoložljivosti sveta, obljuba dolgega življenja. Edina sled starosvetnega pepeljenja je v vsesplošnem pomladanskem hujšanju, ki ga začnejo v tem času uganjati zlasti ženske, seveda ob moralni podpori lepotne industrije in farmacevtskih domislic. Kakor je takšen post v nasprotju s prvotnim duhom pepelnice, tako se v dietnem cirkusu idealno uteleša duh kapitalizma.

Duh pepelnice je duh po smrti. Poleg zapovedi odrekanja nam tišči pod nos zavedanje, da je človek prah, ki se bo vanj tudi povrnil, zraven sodi ponižnost, ki jo je simboliziral prav obred pepeljenja. Ta ni nikoli dosegel velike priljubljenosti, tudi med starozaveznim ljudstvom ne, danes pa je posipanje s pepelom sploh ena najmanj priljubljenih človeških dejavnosti. Kolikor kaj takega obstaja, je običajno povezano z ekshibicionizmom, ta pa je iz družine napuha.

Čeprav pepel ni nekaj, kar bi imeli sploh še kdaj pri roki, nikjer ga namreč ne izdelujejo in ne prodajajo, frazeologem »posipati se s pepelom« še zmeraj prav dobro razumemo. To je nekaj, kar nikoli ne storijo tisti drugi, ki bi to morali! Posipanje s pepelom, ta predpotopni krščanski trik, je nekaj, kar se nas osebno nikoli ne tiče. Tako živita pust in pepelnica v lepem sožitju, pri čemer je o pustu znano vse, o pepelnici pa skoraj nič.