Dobro jutro: Polževa hiša

Vsaj teden dopusta z ženo zadnjih nekaj let preživiva v (sicer najetem) avtodomu, samohodnem bivalniku na kolesih. Čeprav tak dopust nikakor ni poceni in se neredki znanci in prijatelji čudijo, zakaj za tak denar raje ne greva v udoben hotel, se dopustovanju z avtodomom preprosto nočeva, da ne rečem, ne moreva odpovedati.

Največ je vreden občutek, da si kot polž, ki s seboj prevaža celo hišo. Zaradi tega se ti odpirajo tudi povsem nova obzorja, ki jih med vožnjo oziroma potovanjem z navadnim avtomobilom preprosto ne moreš videti; podobno ti omogoči drugačen pogled na svet menda samo še vožnja s kolesom.

Zaradi velikosti je potovanje z avtodomom že po definiciji precej počasnejše kot z osebnim vozilom, zato vsekakor ni za tiste, ki se jim mudi. Kljub temu pa, spet kot pri polžu, tudi v tem primeru kot pribito drži rek, da se tudi počasi daleč pride. Prav neverjetno je, kako prav nič utrujajoča ni vožnja po avtocesti pri le dobrih stotih kilometrih na uro. Ne le da lahko tudi voznik uživa v pokrajini, ki beži mimo, temveč je vse skupaj veliko manj stresno in utrudljivo kot pri vožnji s hitrejšimi vozili. In zato brez težav vozite tudi dalj časa.

A pravo veselje se začne šele, ko hiško na kolesih ustavite – ob spoštovanju nekaterih omejitev seveda – skoraj kjerkoli se vam zahoče. Ob vodi, na razgledni točki, navsezadnje tudi na lepo urejenem počivališču ob avtocesti. V hladilniku je vedno pri roki hladna pijača ali sadje, mimogrede so postavljeni mizica in zložljivi stoli, razpet senčnik in piknik se lahko začne.

Princeske, ki jih med spanjem moti grahovo zrno, verjetno vihajo nosove, češ, zakaj bi se mučili s spanjem nekje pod stropom ali celo na pogradu. A tudi ta očitek, vsaj zame, v avtodomu ne zdrži. Letos sva najela takega z velikima posteljama v prednjem in zadnjem delu ... in spala kot kralja.