Dobro jutro: Poslednja risa

Vsem bo v spominu ostala kot prva, edina in tudi poslednja risa. Kot iz filma Poslednji Mohikanec. Triintrideset dni je vse vlekla za nos in dokazovala, da je res – risa. V poldrugem mesecu smo izvedeli: kako ji je narava pomagala pobegniti iz ograde, da je v dobri kondiciji in sposobna preživetja, da je pokončala srno, da je lov risov na srne v dobro srnam ... Izvedeli smo, da sodi med ogrožene vrste, zato je za odstrel nujno posebno dovoljenje, ki ga človek vedno lahko dobi, saj so razlogi vedno posebni.

In potem so jo videvali na Rožniku, v bližini Večne poti, pa na Dolenjskem ... Franci Petek je dokazal, da je bila celo v Sočiju. Da je bila nekaj posebnega, smo zaslutili tisti trenutek, ko so ji rekli – risa. Nomen est omen. Če ime prime, prime. Tu ni pomoči. Ne vem, kaj je rekel profesor Toporišič, ampak po tej slovnični bravuri sta ris in risa dobila še neskončen seznam zasledovalcev. Mednje so se brez pomislekov uvrstili še naslednji pari: kos in kosa, jež in ježa, čuk in čuka, gams in gamsa pa kit in kita, jelen in jelena, bik in bika, slon in slona ter seveda pes in pęsa ... Bilo je tudi nekaj nasprotnih primerov: srna in srn, pa krava in krav, recimo. Edino v primeru miš in miša se pojavi tudi srednji spol: mišič. V enem od redkih nepravilnih živalskih samostalniških parov sta mravlja in brvinec (ali mravelj), denimo.

Risa je korenito spremenila slovensko zoološko etimologijo, odvrnila je pozornost od davka na nepremičnine, od Komisije za preprečevanje korupcije, za trenutek celo od olimpijskih kolajn, predvsem pa od parlamenta, referendumov in koalicijskih dosežkov. S svojim begom je navdihnila posnemovalce med obsojenimi tajkuni. Za ogroženo žival je dosegla nemogoče. Kljub temu je bil odrejen »odstrel«. Postala je poslednji Mohikanec, z zlatimi črkami zapisana kot otrok z ljubljanske postaje ZOO.