Dobro jutro: Proti jugu

Iščem izgubljeno denarnico. Nazadnje sem jo držala v roki v vrsti za kavo na avtocestnem postajališču. Petkrat sem poklicala v bife in petkrat so odgovorili, da je v predalu za najdene predmete ni. Iščem naprej. Morda je vendarle doma. Ali skrita v avtu. Človek, ki se ustavi ob cesti, je človek na poti, moj cilj pred desetimi dnevi je bil obisk. Tudi tja pokličem, pa nimajo pojma, o čem govorim.

Potem izvem za jasnovidca. Konkretna oseba mi pove, da je v njihovi hiši, pravzaprav zidovih, uspešno lociral počeno vodovodno cev. Še prej je našel neko drugo denarnico. Pokličem ga. Nežen in počasen glas me zaslišuje. Trenutno da v moji okolici denarnice ni, pravi in prepričano ugotovi, da jo bom našla. Da je najverjetneje doma, doda v pravilni slovenščini. Natančno ubogam navodilo, naj pogledam v smeri zahoda, in sicer na mestu, ki se že obrača proti jugu. Zraven je neki lep predmet, vaza, slika. »Imate kaj takega?« Pogovora je konec, jaz sem zadovoljna. Doma organiziram generalko. Odpiramo predale, brskamo po omarah, gnetemo se ob zahodni steni in smo posebno pozorni proti jugu. Denarnice ni. Ne pri vazi, ne pri sliki, ne pri vseh lepih predmetih, ki se jih domislimo. S prizorišča akcije ponovno pokličem. Moški mi naroči, naj si zapomnim čas klica in ga spet pokličem zjutraj. Zdaj je še bolj prepričan, da je denarnica doma. Pustim odprte predale do jutra.

Vendar glas na drugi strani telefona naslednji dan ni tako zelo samozavesten. Seštel je ure in datume in lege planetov in ... denarnice zdaj ni doma. Ostala je nekje, kjer je veliko ljudi. »Recimo pošta? Pumpa?!« Seveda, saj sem povedala, da sem jo nazadnje videla tam.

In sem na začetku poti. Edina tolažba, ki jo še dobim po telefonu, je astrološka karta. Naj se oglasim, pa bova videla. Brez natančnih podatkov ni natančne analize, reče jasnovidec. Jaz rečem samo še na svidenje. Prekličem vse kartice in izkaznice in ne grem nikamor več.