Dobro jutro: Prvič v šolo

Mami, mami, je to moja šola? Malček vznemirjeno poskakuje in radovedno opazuje mogočno zgradbo. Nato postoji, se navihano nasmehne, začivka: Mami, a lahko tega strica po ritici? In že teče proti doprsnemu kipu uglednega slovenskega pisatelja, po katerem je šola imenovana.

Včeraj in predvčerajšnjim so bodoči prvčki obiskovali osnovne šole.

Za mnoge je bil to prvi stik z ustanovo, ki jim bo pomembno zaznamovala življenje. O njej so že slišali; v vrtcu se s prijateljčki o njej pogovarjajo že vso zimo. Te dni živijo v rahlem, prijetnem vznemirjenju. Vedo, da zapuščajo vrtec, kjer so zdaj »ta glavni«. Veselijo se šole, čeprav ne vedo čisto dobro, kaj jih tam čaka.

Ko jih starši opazujejo, si nemara želijo, da bi jim lahko kako sporočili, naj uživajo v času brezskrbnosti, dokler še traja.

Pa je v šoli res tako hudo? Zagotovo vsakdo najde vsaj pet razlogov, zakaj mu je bilo v osnovni šoli všeč.

1. Prva ljubezen: Ljubčka mi je dala, je zdaj sicer predvsem stavek iz simpatičnega televizijskega oglasa, toda v osnovni šoli ga je vzkliknil tudi marsikateri fantek ali deklica. Se še spominjate sladkosti prvega poljuba?

2. Najboljši prijatelj: Morda sta sedela v isti klopi, morda sta se srečevala med šolskim odmorom in si takrat šepetala najpomembnejše novice zadnjih 45 minut. Danes sicer za to obstajajo esemesi.

3. Najvznemirljivejše vragolije: Kaj je bilo najhujše, kar ste ušpičili? Ste v učilnico zaklenili profesorico za geografijo? Ste s simpatijo in prijatelji igrali 'Tovor gre' na šolski strehi?

4. Najljubša učiteljica: V prvem, drugem ali morda tretjem razredu? Za zgodovino ali slovenščino? Katera vas je znala kot šolarčka navdušiti nad vsebinami, ki vas sicer sploh ne bi zanimale?

5. Kaj pa dvodnevni končni izlet in prva noč zdoma?

Ko je šola samo še spomin, je to ponavadi eden najlepših, ki jih imamo.